Nekaj besed o Šentjakobskem gledališču

Šentjakobsko gledališče ^[1] Ljubljana, deluje od leta 1920, je verjetno najstarejše stalno repertoarno ljubiteljsko gledališče v Evropi. Od vsega začetka je imelo pomemben delež v kulturni ponudbi Ljubljane z okolico. V njem so svojo umetniško pot začeli mnogi pomembni gledališki delavci (režiserji, igralci, scenografi itd.), ki so imeli pozneje vodilne vloge v svojih ansamblih.

Gledališče je delovalo najprej v otroškem zavetišču v Florjanski ulici. Leta 1932 je doživelo velik umetniški razmah, ko se je preselilo v prvo nadstropje Mestnega doma na Krekovem trgu 2 v središču Ljubljane, kjer deluje še danes.

Mestni dom na Krekovem trgu 2 (Žiga, 2006.05.14.)

V stavbi Mestnega doma delujta Šentjakobsko gledališče in Lutkovno gledališče. Na razpolago so naslednji prostori:

V pritličju sta dvorani Velikega odra Lutkovnega gledališča (za 250 gledalcev z odrom v velikosti 10 x 12 metrov) in Malega odra Lutkovnega gledališča (za 100 gledalcev in z odrom v velikosti 5 x 5 metrov).

V prvem nadstropju je Šentjakobski oder z dvorano za 200 obiskovalcev in odrom 7 x 11 metrov.

V tretjem nadstropju je Oder pod zvezdami v dvorani za 300 gledalcev in odrom 19 x 19 metrov.

Na Židovski stezi 1 je Kulturnica; dvorana sprejme do 60 gledalcev in je namenjena manjšim lutkovnim predstavam.

Nekaj besed o mariborskem gledališču ^[2]

Svoje prvo gledališče je Maribor imel že leta 1785 v Lantierijevi svobodni hiši na današnji Vetrinjski ulici, leta 1805 pa se je gledališče preselilo v opuščeno poslopje špitalske cerkve. Prvo gledališko stavbo so zgradili leta 1851 na današnjem Slomškovem trgu v neposredni bližini mariborske stolnice. Dokončno podobo je gledališka stavba dobila nekaj let pozneje, ko je bil leta 1865 zgrajen še njen kazinski del. Predstave so bile takrat v nemškem jeziku in tudi ves kompleks je bil namenjen zabavi mariborskih Nemcev. Slovenskim prireditvam so bila vrata gledališča zaprta. Slovenske gledališke skupine so delovale v različnih gostinskih prostorih. Razmere so se močno popravile, ko je bil leta 1899 zgrajen Narodni dom, prelepa novobaročna zgradba v centru mesta, ki je še danes ena najlepših palač v Mariboru.

V palači Narodnega doma je bilo takoj po otvoritvi ustanovljeno slovensko Dramatično društvo.

Po koncu 1. svetovne vojne je leta 1919 gledališče začelo delovati, tokrat v slovenskem jeziku. Uprizarjali so drame in opere. Žal so leta 1928 prenehali z opernimi predstavami, kar je bila posledica gmotnih težav. Drame in občasno operete so uprizarjali do leta 1941, ko je slovensko gledališče prenehalo delovati. Med 2. svetovno vojno so v gledališki stavbi uprizarjali drame in opere v nemščini.

Slovensko narodno gledališče je začelo delovati že jeseni 1945. Prva dramska predstava, Cankar-Skrbinškova drama Hlapec Jernej in njegova pravica, je bila 15. novembra, prva operna predstava, Prodana nevesta, je bila uprizorjena 14. decembra 1945. Prva samostojna baletna predstava, ki je bila 15. februarja 1946, je bila sestavljena iz baletnih del Liszta, Rahmaninova, Čajkovskega in Lortzinga. Koreografinja je bila Tatjana Remškar.

Od takrat delujejo v Slovenskem narodnem gledališču Maribor Drama ter Opera in balet.

Leta 1963 so staro gledališko dvorano obnovili, vendar je ostalo samo pri tem. Vse ostalo je ostalo staro in obrabljeno in je komaj še zadostovalo potrebam. Leta 1979 se je začela gradnja novega prizidka z veliko gledališko dvorano. Prva predstava v Veliki dvorani je bila Traviata 13. oktobra 1994. Obnovili so še vse ostale prostore (tudi Staro dvorano in Kazinsko dvorano), obnova je bila končana leta 2003. Od leta 2005 deluje operni orkester tudi na koncertnem odru z imenom Simfonični orkester SNG Maribor.

Stara dvorana ima po zadnji prenovi 300, Velika pa 800 sedežev. Mogoče je urediti tudi dve manjši dvorani: komorni oder s 100 sedeži in mali oder z 80 sedeži. V kompleksu je še Kazinska dvorana, ki je namenjena predvsem za komorne koncerte in druge prireditve. Ob 100-letnici SNG Maribor so Staro dvorano preimenovali v Dvorano Frana Žižka, Veliko dvorano pa v Dvorano Ondine Otta Klasinc.

Dvorana Frana Žižka in Dvorana Ondine Otta Klasinc (Anon., 2016)

Dr. Igor Sapač – Zgodovina zgradbe Drame ^[3]

Na območju, kjer danes stoji gledališka stavba SNG Drama Ljubljana je ob vrtovih Turjaških grofov in ob izteku Igriške ulice že pred sredino 17. stoletja stala stavba, ki je vidna tudi na upodobitvah Ljubljane iz zbirke Janeza Vajkarda Valvasorja iz časa okoli leta 1680. Leta 1743 je Daniel Erberg to stavbo prodal kranjskim deželnim stanovom in ti so jo dali povečati in jo namenili za stanovsko igrišče s plesiščem. Stavbo so poimenovali Balovž oziroma nemško Ballhaus in v njej prirejali veselice ter igre z žogo, plemiška mladina pa se je učila tujih jezikov, plesa, jahanja in sabljanja. Ko je bila v nekdanji jezuitski gimnaziji na Šentjakobskem trgu zgrajena redutna dvorana, so Balovž opustili, stavbo pa od leta 1781 uporabljali kot stanovsko žitnico. Nekdanja podoba stavbe je dokumentirana z načrti iz leta 1815, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije. Poslopje je bilo pozidano na pravokotni tlorisni ploskvi, obsegalo je tri etaže in je bilo prekrito s strmo opečno štirikapno streho. Celotna notranjščina je bila v 19. stoletju namenjena za žitno skladišče. Zato so bila na zunanjščini skoraj povsod le majhna podolžna pravokotna okna; le na vzhodni fasadi so bila večja pravokotna okna. Stavba je bila poškodovana med potresom leta 1895 in so jo kmalu zatem skupaj s tremi sosednjimi hišami odstranili. Na lokaciji odstranjenih stavb je nastal izravnan tržni prostor. Na nekdanje stanovsko igrišče spominja poimenovanje sosednje ulice: »Igriška ulica.«

Lokacija nekdanjega Balovža ni ostala dolgo prazna. Po izgradnji kranjskega deželnega gledališča, ki je leta 1892 nadomestilo leta 1887 pogorelo stanovsko gledališče, so bili nemški prebivalci Ljubljane nezadovoljni, ker so morali prostor za predstave in vaje deliti s Slovenci. Zato so začeli razmišljati o svoji gledališki hiši. Združeni v društvo Deutscher Theaterverein Laibach so leta 1894 s pomočjo Kranjske hranilnice ustanovili poseben fond za novo gledališče, leta 1907 pa je bil ustanovljen gradbeni odbor. Načrtovanje gradnje je bilo dobro načrtovano in organizirano. Celo cesar Franc Jožef je za gradnjo gledališča februarja 1909 iz lastne blagajne prispeval 20.000 kron. Društvo je uporabilo recept, znan iz gradnje gledališč po vsej Avstro-Ogrski monarhiji, kjer so pogosto dobro vnovčili poimenovanje po cesarju in njegove obletnice. Novo gledališče je tako dobilo uradno ime Kaiser Franz Joseph Jubiläumstheater (Jubilejno gledališče cesarja Franca Jožefa), drugo ime pa je bilo Deutsches Theater (Nemško gledališče). Načrte za stavbo je izdelal dunajski arhitekt Alexander Graf (1856–1931), nekdanji sodelavec znamenitega arhitekturnega ateljeja za gledališke stavbe Fellner in Helmer, ki je imel dovolj ugledno ime, hkrati pa je bil primerno konservativen. Izvedbeni načrti so se ohranili v Zgodovinskem arhivu Ljubljana; najstarejši načrti nosijo datum 31. avgust 1909, zadnji načrti pa so bili potrjeni avgusta 1912. Graf je stavbo zasnoval enostavno in pregledno, na podlagi svojega nekoliko prilagojenega načrta za gledališče v mestu Usti na Labi na Češkem, ki je bilo zgrajeno leta 1909. Oprl se je tudi na svoje zasnove gledališč v Ostravi na Češkem iz leta 1907 in Mostu na Češkem iz leta 1911. Ljubljanska stavba je tako v veliki meri nastala kot serijska arhitektura s številnimi že preverjenimi detajli in osnovnimi izhodišči, značilnimi za šolo ateljeja Fellnerja in Helmerja. Stavba je v pretežni meri zasnovana v neobaročnih oblikah, ki so pomenile tudi spomin na razcvet monarhije v obdobju cesarice Marije Terezije. Ob prevladujočih neobaročnih oblikah pa so na stavbi prisotne tudi nekatere secesijske prvine.

Stavba je bila zasnovana kot samostojno stoječa dominantna arhitektura z razgibano stavbno maso, iz katere je izstopal odrski stolp na južni strani. Zasnova je bila dosledno podrejena osrednji osi, na kateri so bili zaporedno nanizani oder, dvorana za občinstvo in preddverje z balkonskim nadstreškom. Zunanjščino je zaznamovala povezava oglatih in zaokroženih oblik. Ta učinek so še dodatno stopnjevale strme opečne strehe z mansardnimi prelomi. Strehi nad dvorano in odrom sta dobili prezračevalna stolpiča z laternastima strehama. Pritličje vse stavbe je bilo členjeno z rustiko ^[4] v ometu, nadstropja pa so bila gladko ometana. Zunanjščina je bila prvotno obarvana v zeleni barvi. Stavba je imela poleg glavnega vhoda na obeh stranskih fasadah še po tri izhode, ki so bili umeščeni v stopniščnih stolpičih. Zunanjščina je tako nakazovala razporeditev in členitev notranjosti. Največjo pozornost pri oblikovanju zunanjščine je arhitekt razumljivo namenil glavni fasadi, kjer je nadstropni del predrl s širokim polkrožno sklenjenim oknom in nad njim namestil volutasto ^[5] čelo z veliko secesijsko okrašeno kartušo; ta je ob simbolih gledališča sprva nosila napis Kaiser Franz Joseph Jubiläums Theater. Glavni vhod je arhitekt poudaril z balkonom na dveh stebrih in z dvostransko dovozno klančino s kamnitimi robniki z volutastimi zaključki. Fasado sta ob straneh zaključila stolpičasto poudarjena rizalita ^[6] s stopniščema v notranjščini. Poznejše prezidave so to zasnovo deloma zabrisale; v neokrnjeni obliki se je ohranila le sprednja polovica stavbe. Sprva je gledališka stavba tvorila urbanistično celoto s sosednjo Nemško hišo; mlajše dozidave so to povezavo povsem razvrednotile.

V večji meri kot na zunanjščini je prvotna zasnova gledališke stavbe razvidna v notranjščini. Glavni vhod vodi v preddverje, ki je dokaj utilitarno oblikovano in prehaja v hodnik, od koder je skozi dvoje vrat dostopen prostor parterja. Ta je na vhodni strani polkrožno zaobljen, ob straneh pa ga obdajata niza lož v treh etažah. V parterju je bilo sprva postavljenih 162 sedežev v enajstih vrstah. V zadnjem delu pod balkonom je bil parter predeljen; zadnji del je bil namenjen za stojišče za 120 oseb. V prvem nadstropju so parter obdajale sprva najbolj reprezentativne lože. Nasproti odra je bila osrednja in nekoliko širša cesarska loža. V drugem nadstropju je bila galerija, ki je bila namenjena manj zahtevnim gostom in dijaškemu stojišču. Dvorana je imela ob otvoritvi gledališča prostora za 647 gledalcev in je bila 18 metrov dolga, do 12 metrov široka in do 12 metrov visoka. Oder je bil dolg 14, 5 metra in širok 9 metrov. Dvorano je z oblikovnega vidika najbolj zaznamoval kontrast med temno rdečim žametom, pozlačenimi štukaturnimi okraski in belo toniranimi vhodi ter ograjami lož. Sprva je bil osrednji likovni poudarek dvorane glavna zavesa odra, ki je bila okrašena z naslikanim idealiziranim pogledom na Ljubljano z grajskega griča. Zaveso so zaradi dotrajanosti odstranili že pred drugo svetovno vojno. Arhitekt je posebno pozornost namenil tudi požarni varnosti stavbe. Ta je prav zato dobila na stranskih fasadah kar šest izhodov, v notranjosti pa je bila tudi posebej opremljena soba za gasilca. Stavba je bila opremljena tudi z vodovodom, električno razsvetljavo, centralno kurjavo in prezračevalnimi napravami. Temelje stavbe so zgradili iz betona, zidovje iz opeke, stropne konstrukcije, stopnice, skelet galerije in lož ter proscenijski most pa iz železobetona. Predelne stene med ložami in strop dvorane so izdelali iz armiranega mavca. Oder je bilo mogoče od dvorane ločiti z dvižnim železnim zastorom. Skupni stroški gradnje in opreme stavbe so znesli 673.964 kron. Stavbo so začeli graditi oktobra 1910. Glavnino del je izvedla Kranjska stavbinska družba, manjši del pa dunajsko podjetje Janesch & Schnell. Otvoritev je bila 4. oktobra 1911 z Wagnerjevim Kaisermarschem^[7], slavnostnim govorom in uprizoritvijo predstave Habsburg^[8], ki jo je napisal baron Alfred Berger.

Nemško gledališče je v stavbi delovalo do 2. januarja 1919, ko so bile zaradi spopadov med Avstrijci in Slovenci na Koroškem nemške gledališke predstave ukinjene. Stavba je v upravljanju nemškega gledališkega društva ostala do 16. januarja 1919, ko jo je prepustilo z inventarjem vred v uporabo Slovenskemu gledališkemu konzorciju. Šestega februarja 1919 so v stavbi uprizorili prvo predstavo v slovenskem jeziku: Tugomera Josipa Jurčiča in Frana Levstika. Stavba od takrat naprej rabi izključno za uprizarjanje dramskih gledaliških predstav v slovenskem jeziku. Gledališče je dobilo ime Narodno gledališče v Ljubljani – Drama. Takrat so stari napis v štukirani kartuši na glavni fasadi nadomestili z novim velikim napisom DRAMA. Leta 1920 se je gledališče preimenovalo v Kraljevo narodno gledališče v Ljubljani. Razvoj slovenske gledališke dejavnosti v stavbi med obema svetovnima vojnama je vplival na izdelavo različnih predlogov za njeno preureditev, ki pa niso bili uresničeni. Leta 1934 je arhitekt Emil Navinšek izdelal danes v Slovenskem gledališkem muzeju ohranjeni načrt za preureditev zunanjščine stavbe, po katerem naj bi ji odvzeli nemški novobaročni značaj in ji nadeli modernistično-klasicistično podobo. Inženir Čulk je izdelal načrte za prenovo odra in za prizidek na zahodni strani stavbe. Arhitekt Vladimir Šubic je izdelal načrt za preureditev okolice stavbe. Bojan Stupica je med drugo svetovno vojno izdelal načrt za prenovo in dozidavo stavbe.

Med drugo svetovno vojno so gledališče preimenovali v Državno gledališče Ljubljana, po vojni pa v Dramo Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Razvoj dramske gledališke dejavnosti po vojni je vplival tudi na zasnovo gledališke stavbe. Kmalu po koncu vojne so v vhodni veži in foajeju začeli nameščati doprsne kipe slovenskih dramatikov in igralcev. Leta 1946 so oddelili predprostor lož in s tem zaprli obhodni hodnik za ložami. Hkrati so uredili nekaj pomožnih prostorov. Leta 1952 so izvedli manjšo predelavo odrskega prostora in povečali njegovo globino in višino. Takrat so nastali v Gledališkem listu Drame objavljeni načrti arhitekta Josipa Černivca, ki so ob odru predvideli gradnjo dveh prečnih prizidkov s pomožnimi prostori. Načrt je predvidel tudi popolno predelavo zunanjščine, ki bi v celoti izgubila historistično členitev in dobila nov skromno členjeni ovoj modernističnih oblik. Celota bi tako dobila resnobno učinkujoč in v primerjavi z obstoječo zasnovo dolgočasen značaj. Teh načrtov niso uresničili, med letoma 1960 in 1961 pa je arhitekt Dušan Medved izdelal nove načrte za prenovo in povečanje stavbe, ki je v obsegu novih prizidkov upošteval temeljne značilnosti idejne zamisli arhitekta Černivca. Leta 1960 so po teh načrtih prenovili dvorano za občinstvo in del parterja s stojišči napolnili s stoli. Hkrati so odstranili dijaško stojišče na galeriji in že prej močno predelano cesarsko ložo v nadstropju. Med letoma 1964 in 1967 so stavbi na bočnih straneh odrskega stolpa prizidali večja funkcionalno zasnovana prizidka in tako ustvarili masiven prečni trakt v zadnjem delu stavbe. Tako so zagotovili prostore zaodrja, malega odra, depoja kulis, garderob in uprave. Gradnjo je vzpodbujal takratni direktor Drame Bojan Štih, kljub prizadevanjem pa novih delov nikoli niso uspeli povsem dokončati.

Miran Kambič: avditorij leta 1911 in danes (Sapač, 2015)

Stavba je tako dobila dragocene nove funkcionalne površine, po drugi strani pa je izgubila del historične zasnove in stik s sosednjo Nemško hišo, s katero sta prvotno sestavljali prostorsko celoto. Nova prizidka sta spremenila urbanistično vlogo stavbe in jo navezala na ulični sistem; poslopje od takrat na zahodni strani sega vse do Igriške ulice, na vzhodni strani pa se na Slovensko cesto navezuje z odprtim stebriščem. Kvadrasta stavbna masa novega prečnega krila je skušala po metodi kontrastnega dodajanja rešiti osnovno funkcijo stavbe, po drugi strani pa je razvrednotila lahkotno stopnjevanje stavbnih mas. Zaradi gradnje novih delov so na historistični gledališki stavbi odstranili južna stopnišča stolpiča in stranski fasadi do sredinskih stopnišč. Neobaročno lomljeno streho nad odrskim delom so ohranili, oder pa s polkrožnim delom podaljšali proti jugu in mu ob straneh dogradili novi dvoramni stopnišči. Nove sestavine so bile v veliki meri utilitarno zasnovane in so se ozirale predvsem na funkcionalne potrebe gledališča. Do izgradnje načrtovanega novega vhodnega objekta na severni strani, ki je bil zasnovan kot kubična stavbna gmota z aluminijastimi in steklenimi elementi, pa ni prišlo in tako se je slikovita novobaročna stopnjevanost stavbnih mas ohranila vsaj v obsegu najbolj reprezentančnega dela stavbe.

Med letoma 1978 in 1979 so po načrtih arhitekta in scenografa Mirka Lipužiča prenovili notranjščino dvorane za gledalce in v njej namestili nove stole za 500 ljudi. Takrat so spremenili barvno podobo dvorane, ohranili pa so pozlačeno ornamentiko. Leta 1987 so prenovili zunanjščino starejšega dela stavbe in na osnovi sondiranja in primerjalnih analiz ponovno vzpostavili hladno zeleno barvo pročelij. Prizidki so ohranili grob okrasto toniran omet.

Drama SNG Ljubljana 2011 (Grmek, 2011)

V zadnjih letih je aktualen ambiciozen načrt za temeljito prenovo in povečavo stavbe. Leta 1996 je arhitektka Majda Planišček s sodelovanjem arhitektke in scenografke Mete Hočevar izdelala ambiciozen predlog, ki je predvidel širitev stavbe zlasti na površinah pod zemljo. Tako bi stavbo povečali z novo dvorano s 180 sedeži, kavarno in pomožnimi prostori. Predlog je predvidel tudi povečavo prizidkov ob odru. Do izvedbe tega predloga ni prišlo, do julija 2008 pa so na osnovi tega predloga nastali novi načrti za temeljito prenovo stavbe, ki sta jih tudi na osnovi prvonagrajene natečajne rešitve iz leta 2000 izdelala arhitekta Andrej Nolda in Rok Gerbec. Gledališče bi po teh načrtih povečali z dvema novima podzemnima dvoranama; mala dvorana bi imela 170 sedežev, poskusni oder pa 120 sedežev. Stavba naj bi dobila tudi nove vadbene prostore, prostore za bralne, pevske in baletne vaje, udobnejše foajeje in garderobe za igralce. Površina stavbe bi se tako s 5000 povečala na 12000 kvadratnih metrov. Večji del novih površin naj bi nastal v novih podzemnih etažah. Ob tem bi odstranili neobaročno streho odrskega stolpa in tega bistveno povišali, preoblikovali in povečali pa bi tudi obstoječa prizidka ob odru. Do izvedbe teh načrtov doslej še ni prišlo.

Bogate in številne slikovne priloge k tekstu dr. Sapača so na spletnem naslovu https://www.theatre-architecture.eu/si/db/?theatreId=246 .

Nekatere igralke in igralci, Severjevi kolegi v obdobju 1937–1969

Marija Nablocka (1890–1969)^[9]

V Astrahanu rojena igralka se je rodila kot Marija Nikolajeva Borislavska. Umetniško pot igralke je začela še v carski Rusiji, kjer je leta 1917 sodelovala tudi pri snemanju filma Vlast demona (Oblast demonov) z vlogo operne pevke Lidie Voronine. Leta 1919 pa pri snemanju filma Kaj storiti? (Что делать?), ki so ga posneli med rusko državljansko vojno. Ob oktobrski revoluciji in državljanski vojni je z igralcem in režiserjem Putjato, ki je bil tudi njen partner, Rusijo zapustila. Med njuno turnejo sta prišla v Ljubljano. Leta 1922 je postala članica Drame. V Sloveniji je prevzela ime Marija Nablocka. V Drami je bila med vodilnimi igralkami do upokojitve leta 1956. V njeni izgovorjavi ni nikoli povsem izginil vpliv ruščine, kar se je še posebej poznalo pri izgovorjavi vokalov. Njena odrska govorica je bila pojoča in tekoča, vpliv ruščine pa je je dal rahel prizvok skrivnostnosti. Posebej je bil znamenit njen ozki é, ki je bil slišat kot ee. V Zweigovi drami Volpone je igrala kurtizano Canino, ki je morala na sodišču povedati, kak poklic opravlja. Na vprašanje sodnika, kaj je po poklicu, je odgovorila, da je zasebnica, kaj je v njeni pojoči govorici izpadlo kot zasjeebnica, kar je na vsaki predstavi povzročalo salve smeha. Bila je izjemna lepotica in dominantna odrska pojava. Do leta 1941 so v Drami poskrbeli, da ni izgubila občutka hvaležnosti, kar so dosegli s plačo, ki ji je omogočala skromno življenja. Po letu 1945 pa aktualni oblasti ni bilo všeč, da je bila prvakinja v Drami ruska »kontrarevolucionarka.« To njenega gmotnega položaja zagotovo ni izboljšalo. Še več, zaradi tega je bila prezrta pri stanovskih nagradah, tudi pri Prešernovi. Šele leta 1965 je dobila Župančičevo nagrado, ki jo podeljuje Mesto Ljubljana za vrhunske dosežke na področju umetnosti.

Od vlog, ki jih je odigrala v Ljubljani, sta izstopali dve. Prva je baronica Castelli v Krleževi drami Gospoda Glembajevi, druga pa Živka v Nušićevi Gospe ministrici.

Nablocka je sodelovala tudi pri snemanju filma Jara Gospoda z eno od manjših vlog.

S Severjem je sodelovala pri 44 različnih postavitvah.

Mihaela Šarič (1891–1977)^[10]

Rodila se je v Bjelovarju. V letih 1912 in 1913 je obiskovala dramsko šolo na Dunaju. Njen prvi angažma je bil v češkem mestu Most na Češkem, v katerem je ostala dve leti. Od leta 1918 do leta 1950 je bila članica ljubljanske Drame. Za vlogo Regan v Shakespearovi tragediji Kralj Lear je leta 1950 prejela Prešernovo nagrado. Od leta 1950 je bila honorarna predavateljica, od leta 1954 do upokojitve pa izredna profesorica za dramsko igro in umetniško besedo na IAU in AGRFT.

Z Radiem Ljubljana je sodelovala že pred drugo svetovno vojno. Po letu 1945 pa je zanj dramatizirala Meriméejevo zgodbo Kočija svete popotnice, režirala Ibsenovo Noro, kjer je igrala naslovno vlogo. Razen tega je na radiu odigrala nekaj velikih vlog.

Šaričeva je bila tipična nosilka repertoarja, primerna za vse vrste velikih vlog iz zakladnice svetovne dramatike. S Severjem sta sodelovala v petnajstih postavitvah dram iz pretežno klasičnega repertoarja (Hamlet, Kralj Lear, Romeo in Julija, Britanik, Krajnski komedijanti)

Mira Danilo (1899–1979)^[11]

Miri Danilo, rojeni Cerar, je bilo gledališče položeno zibko. Mati Avgusta (rojena Gostič) in oče Anton Cerar, oba sta si nadela umetniški priimek Danilo, sta bila igralca. Mira je začela nastopati že pred prvo svetovno vojno, nadaljevala pa v Malem gledališču (1914–1915), ki ga je vodil njen oče Anton. Po koncu vojne je postala članica Drame, kjer je bila neprekinjeno do upokojitve leta1952.

Ob očetu in materi se je šolala v šoli Združenja gledaliških igralcev v Ljubljani (1923–1924) in na dunajski glasbeni in gledališki akademiji (1926).

Sprva je igrala otroške, mladostne in sentimentalne vloge, po vrnitvi z Dunaja pa je postala najbolj prvinska in vsestranska ter temperamentna interpretka karakternih vlog. Ob igralski karieri se je posvečala tudi pedagoškemu delu na AIU in AGRFT, kjer je bila sprva honorarna predavateljica (1946–1954), potem pa izredna profesorica (1954–1965). Za umetniško in pedagoško delo je prejela Prešernovo nagrado leta 1948 in leta 1955, leta 1973 pa še Borštnikov prstan za življenjsko delo.

S Severjem sta bila kolega na AIU in sodelovala v več kot petdesetih postavitvah, med njimi sta tudi dve postavitvi Krleževe drame v Agoniji.

Marija Vera (1881–1954)^[12]

Marija Vera, pravo ime Frančiška Epich – baronica Osten-Sacken, zapleteno ime za slovensko gledališko igralko in režiserko, veliko umetnico slovenske odrske besede. Igralstvo je študirala na Dunaju v letih od 1905 do 1907. Igralsko pot je začela z angažmajem v Zürichu, kjer je bila tri leta (1907–1910). Nato je svojo gledališko pot nadaljevala v Berlinu, kjer je ostala do leta 1916. V teh gledališčih se je uveljavila kot vrhunska interpretka vlog v Shakespearovih tragedijah in dramah iz svetovnega repertoarja in delovala z najpomembnejšimi igralci tistega časa v nemskih gledališčih. Po koncu prve svetovne vojne je prišla v novo nastalo državo Kraljevina SHS in delovala v Novem Sadu in Beogradu. Leta 1923 je prišla v Ljubljano, kjer se je vpisala v igralski ansambel Drame in tam tudi režirala..

Marija Vera sodi med vrhunske interpretke klasičnih velikih vlog kot so: naslovna vloga v Ibsenovi drami Gospa Inger na Oestrotu, Pernela (Molière, Tartuffe), Uršula Hening (Kreft, Velika puntarija), in še mnogih drugih. Dramatizirala je Tavčarjevo Visoško kroniko, ki jo je tudi sama režirala. Uprizorjena je bila 3. marca 1934 v Drami.

Leta 1945 je postala profesorica za umetniško besedo na AIU. Za pedagoško delo in za vlogo Bernarde Albe v Lorcovi drami Dom Bernarde Albe je leta 1951 prejela Prešernovo nagrado.

Na srečo je njeno vrhunsko izvajanje umetniške besede ohranjeno na zvočnem zapisu radijske priredbe Hofmannsthalove Elektre v vlogi Klitemnestre (1954) in v recitaciji dela Prešernovega Sonetnega venca.

S Severjem je sodelovala v šestih različnih postavitvah. Med njimi so tudi Cankarjevi Hlapci iz sezone 1948/49, v katerih je igrala vlogo Jermanove matere.

Ančka Levar (1915–2005)^[13]

Rodila se je kot Ančka Mele, priimek Levar je povzela po Ivanu Levarju, ki je bil njen stric in učitelj igre. Svojo umetniško pot je začela v Šentjakobskem gledališču, nadaljevala pa v Drami, kjer je bila angažirana v obdobju od 1935 do 1957. Nato je odšla v beograjsko Jugoslovensko dramsko pozorište, kjer je ostala šest let. Leta 1964 je ponovno postala članica ljubljanske Drame.

Ančka Levar je lahko igrala vloge vseh vrst in značajev. Lahko je bila naivka, ljubica, zapleten ženski lik. Na začetku svoje igralske poti je igrala Lucindo (Molière, Ljubezen – zdravnik), Sašo (L. N. Tolstoj, Živi mrtvec), Marijo Antonovo (Gogolj, Revizor). Igrala je vloge v pravljičnih igrah Pavla Golie, razigrane vloge v šolskih komedijah Kranjca, Fodorja in Bekeffija. V sezoni 1940/41 je igrala Julijo v Shakespearovi tragediji Romeo in Julija. Po letu 1945 je igrala Lojzko v Cankarjevih Hlapcih, Micko v Kreftovih Krajnskih komedijantih, Rozalo v Linhartovem Matičku. Pozneje je igrala Gertrudo in Elizabeto (Shakespeare, Hamlet in Rihard III.).

Nastopila je v dveh celovečernih filmih. Za svoje delo je prejela številne igralske nagrade, med drugim Borštnikov prstan leta 1975. S Severjem sta sodelovala v 48 različnih postavitvah.

Mila (Ljudmila) Kačič (1912–2000)^[14]

Mili Kačič v življenju ni bilo lahko že od rane mladosti naprej. S precej truda se je izšolala in na Državnem konservatoriju študirala solopetje, končala pa je tudi štiri semestre AGRFT. V zrelih letih je bila partnerica slikarja Jakoba Savinška.

Z igranjem je začela pri šestnajstih letih na amaterskih odrih, pozneje je bila sprejeta v radijsko igralsko skupino. Po končanem študiju je leta 1941 postala članica opernega zbora v ljubljanski Operi, kjer je delovala do leta 1945. V Operi je sodelovala v dvainštiridesetih postavitvah s 120 liki. Leta 1946 je postala članica Drame in tam ostala do upokojitve leta 1970. V Drami je nastopila v 109 postavitvah in več kot 120 vlogah. Posebej so ji ležale komične vloge in vloge čudaških žensk. Kot je sama izjavila, sta bili samo dve vlogi, ki sta bili po njenem okusu. To je bila vloga Dorine (Molière, Tartuffe) in vloga Eve (Krleža, Vučjak), k temu dodajmo še vlogo gospodične Gilchrist v Behanovem Talcu. Nepozabna je bila kot štacunarka in županja v Cankarjevem Pohujšanju, posebno pa so ji ustrezale tudi manjše karakterne vloge kot je to dojka v Shakespearovi tragediji Romeo in Julija.

Sodelovala je pri snemanju Čapove Vesne v majhni, vendar odlično odigrani vlogi poštarice, pa pri filmih Naš avto, Ne čakaj pomladi, Svet na Kajžarju in še nekaterih. Za vlogo v filmu To so Gadje je leta 1978 dobila zlato areno na filmskem festivalu v Pulju. Leta1986 pa je na Tednu domačega filma dobila priznanje igralka leta za vlogo v filmu Kormoran. Dobila je še več drugih nagrad in priznanj, med njimi naziv Slovenka leta in častna meščanka mesta Ljubljana.

Bila je tudi pesnica. Svojo prvo pesem je napisala že pri šestnajstih. V nekem pogovoru je povedala, da je začela pisati ljubezensko liriko zato, ker v svojem igralskem poklicu nikoli ni igrala ljubimk.

S Severjem je sodelovala 34 postavitvah. Njuno zadnje sodelovanje je bilo pri snemanju prvih sedmih epizod TV serije Dekameron, kjer je igrala gospodinjo Boccaccia, ki ga je igral Sever

Sava Sever (1905–1979)^[15]

Šolanje je Sava Sever začela v Novem mestu, nadaljevala pa v Ljubljani, kjer je leta 1923 maturirala. Nato je nekaj semestrov študirala dramatiko pri Milanu Skrbinšku. Šolanje je nadaljevala v Berlinu (Institut für Theaterwesen). Gledališko pot je začela na Delavskem odru v Ljubljani. Njena prva vloga je bila v drami Ernsta Tollerja Naskok na stroje, ki so jo pripravili na Delavskem odru, a je bila prepovedana. Že v sezoni 1930/31 je priložnostno igrala v Drami, leta 1931 je delovala v Skopju, nato v Osijeku in Splitu (1932–1934). S takratnim partnerjem Bojanom Stupico je bila v sezoni 1934–35 v Mariboru, Ljubljani (1935–1938), Beogradu (1938–1939), Zagrebu (1940–1941) in ponovno v Ljubljani (1941–1942). Med drugo svetovno vojno je bila aktivistka OF. Po vojni je bila najprej zaposlena v ljubljanski Drami (1945–1947), nato v Beogradu (1947–1952). V letu 1952 se je vrnila v Ljubljano, kjer je nadaljevala igralsko kariero. Sava Sever je veljala za izrazito specialistko za vloge v Krleževih meščanskih dramah. Po mnenju dela stroke je bila boljša od hrvaških igralk. Najbolj so ji odgovarjale vloge močnih in resnih žensk, ki jih je poustvarjala z rahlim pridihom skrivnostnosti.

Igralsko je bila vrhunec njene kariere vloga Laure Lenbach v postavitvi Krleževe drame V Agoniji, ki je bila v Drami v sezoni 1962/63 in njena ponovitev dve leti pozneje.

Igrala je tudi v filmih Samorastniki, Na papirnatih avionih in še v nekaj drugih.

Ivanka Mežan (1926)^[17]

Ivanka Mežan se je rodila v Mariboru. Z gledališčem in igralstvom se je začela ukvarjati leta 1944, ko je postala članica Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju. Takoj ko je bilo mogoče, se je leta 1945 vpisala na AIU in še istega leta postala članica ljubljanske Drame, v kateri je delovala do upokojitve leta1979. V pokoju je še vrsto let nastopala tudi v drugih gledališčih. Od tipične igralke mladostnih vlog, kot je Julija v Shakespearovi tragediji Romeo in Julija, je posta karakterna igralka zahtevnih in posebnih ženskih likov. Ne glede na to, ali je igrala veliko ali majhno vlogo, je vedno pustila močan vtis pri publiki. Tipičen primer za to je potovka v filmu Cvetje v jeseni. Nastopala je še pred kratkim. Zadnjič je sodelovala v postavitvi drame za dve igralki Dobra duša, ki je bila 11. oktobra 2012 v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu s soigralko Ivo Zupančič. Ivanka Mežan je sodelovala še kot soavtorica koncepta in so-dramaturginja.

Kot gledališka igralka je sodelovala v 112 postavitvah, s Stanetom Severjem je sodelovala v 32 različnih postavitvah.

Na filmu je prvič igrala leta 1973 v Cvetju v jeseni, sodelovala pa je še pri sedemnajstih celovečernih filmih in petinštiridesetih TV dramah in serijah.

Leta 1995 je za svoje delo prejela Borštnikov prstan, leta 2015 pa nagrado bert. Leta 2019 je bila proglašena za častno meščanko Ljubljane.

Štefka Drolc (1923–2018)^[18]

Štefka Drolc je mladost preživela v Mariboru, kjer je začela svojo igralsko pot na amaterskih odrih. V sezoni 1945/46 je postala članica Drame SNG Maribor in ostala do sezone 1946/47. Nato je eno sezono delala pri Triglav filmu, ko so snemali film Na svoji zemlji. Leta 1948 je sledila režiserju Jožetu Babiču in odšla v Slovensko gledališče v Trst, kjer je ostala do sezone1958/1959, ko je prišla v Ljubljano. Tu je bila najprej honorarna sodelavka, od leta1960 do upokojitve pa članica ljubljanske Drame. Bila je tudi pedagoginja na AGRFT.

V gledališču je sodelovala pri okoli 130 različnih postavitvah. Od njenih vlog, ki jih je v svoji dolgi karieri igrala, izstopajo Julija (Shakespeare, Romeo in Julija), baronica Castelli (Krleža, gospoda Glembajevi), gospa dr. von Zahnd (Dürrenmatt, Fiziki) in še mnogo drugih glavnih in srednjih vlog. Bila je odlična v vlogah nežnih in nemočnih žensk, pa tudi v vlogah energičnih in brezobzirnih ženskih likov.

Kot filmska igralka je debitirala z vlogo Tildice v filmu Na svoji zemljiin se s tem za večno zapisala v slovensko filmsko zgodovino. Pozneje je igrala še v mnogih slovenskih filmih, med njimi sta tudi umetniški film Na klancu iz leta1971 in leta 1973 Cvetje v jeseni.

Nepozabna je bila njena vloga Mihčeve mame v TV nadaljevanki Utonilo je sonce iz leta 1975.

Za svoje delo v gledališču in pri filmu je prejela petnajst nagrad, med njimi je tudi Severjeva nagrada leta 1977 in Borštnikov prstan leta 1983.

S Stanetom Severjem sta sodelovala v devetih različnih postavitvah, med njimi je tudi postavitev Torkarjeve drame Svetloba sence, s katero je Sever slavil 35-letnico umetniškega delovanja.

Duša Počkaj^[19]

Ko se je Prekmurje leta 1919 priključilo Kraljevini SHS, je prišla v Lendavo, takrat se je imenovala Dolnja Lendava, uradniško-učiteljska družina Počkaj. V Lendavi so ostali le kratek čas, vendar dovolj dolgo, da se je tam rodila Duša Počkaj. Očeta, državnega uradnika so že kmalu za tem z družino premestili v Niš, kjer je bil oče načelnik sreza, mama pa učiteljica. V tridesetih letih so se vrnili v Ljubljano, kjer je Duša obiskovala privatno gimnazijo pri uršulinkah. Po maturi začela študirati arhitekturo.

Na odru je začela nastopati v privatni gimnaziji, kamor jo je pripeljal katehet Janko Mlakar. Pozneje je obiskovala šolo Milana Skrbinška, leta 1945, pa je študij arhitekture prekinila, naredila sprejemi izpit na AIU in tam diplomirala. V sezoni 1950/1951 je postala članica Drame. Nato je šla njena pot strmo navzgor in je hitro postala ena vodilnih igralk in prvakinja Drame. S kolegom Jurijem Součkom sta hitro postala popularen igralski par. Kot par sta dosegla enega največjih uspehov slovenskega gledališča v Albeejevi drami Kdo se boji Virginie Woolf. Duši Počkaj so najbolj ustrezale vloge rahlo živčnih in malce ekscentričnih žensk ki jih je poustvarjala z umetniško izvirnim grotesknim realizmom, bila pa je tudi odlična tragedinja, ležale so ji tudi komične vloge. Avtor te knjige jo je v Drami videl v Shakespearovi tragediji Macbeth, kjer je bila zasedena v vlogi Lady Macbeth. Vloga krvoločno ambiciozne junakinje njenemu značaju ni ustrezala. Prizore, kjer Lady Macbeth sprejema svoje krute odločitve, je odigrala po pravilu, kar se mora ni težko, kar njeni interpretaciji ni koristilo. Dogajalo se ji je podobno kot njeni operni kolegici Vilmi Bukovec v Šostakovičevi operi Katarina Izmajlova.

Za svoje odrske dosežke je leta 1962 dobila nagrado Prešernovega sklada, leta 1979 pa je bila proglašena za igralko leta.

Igrala je v več slovenskih filmih, kot so Minuta za umor, Ples v dežju, Tistega lepega dne, Cvetje v jeseni, Ubij me nežno in drugih. Za svoje filmske vloge je dobila zlato areno in nagrado kritike v Pulju leta 1961, priznanje Metoda Badjure za vlogo Maruše v filmu Ples v dežju in nagrado carice Teodore na festivalu v Nišu za vlogo v filmu Ubij me nežno.

Majda Potokar (1930–2001)^[20]

Prve igralske korake sta leta 1946 Majda Potokar in slabo leto dni starejši Janez Klasinc ^[21] naredila pod budnim očesom Majdinega očeta igralca Lojzeta Potokarja. Potokar ju je usmeril na viški oder (najbrž nekdanji sokolski oder Vič). Na priložnostnem veselem večeru sta sodelovala v več krajših prizorih iz različnih komedij. Kaj sta igrala, se 93 let stari igralec Janez Klasinc ne spomni več. Prvi stik s filmom je Majda Potokar imela leta 1948, ko je sodelovala v filmu Na svoji zemlji z opazno vlogo mlade partizanke Nančike. Študirala je na AIU in že leta 1952 tam tudi diplomirala. S sezono 1952/53 je postala članica igralskega ansambla ljubljanske Drame, kjer je kmalu postala ena vodilnih igralk in steber ansambla. Njen igralski obseg je bil zelo velik. Igralsko se je razvila od naivke do tipične karakterne igralke za vse vrste vlog. Imela je pravo gledališko družino. Mož Ljubo Kobal je bil pevec v Operi SNG Ljubljana, hčerka Maja pa je igralka in članica Drame.

Pomemben je delež Majde Potokar pri produkciji TV dram in njeno delovanje na filmu, kjer si je postavila nesmrtni spomenik v Pretnarjevih Samorastnikih, kjer je igrala Hudabivško Meto, izvrstna pa je bila tudi kot gospodinja Rozi v filmu To so gadi iz leta 1977. Vsega skupaj je posnela dvajset filmov. Za svoje filmske vloge je prejela več najvišjih nagrad v nekdanji skupni državi:

Leta 1963 je prejela zlato areno v Pulju za vlogo Blanke v filmu Lažnivka, kjer je s svojo igro rešila zelo povprečen film z rahlo naivno vsebino.

Leta 1971 srebrno areno v Pulju za vlogo Zefe v filmu Rdeče klasje.

Leta 1971 nagrado Carica Teodora v Nišu za vlogo Zefe v filmu Rdeče klasje.

1977 so jo poimenovali Igralka leta v Celju za vlogo Rozi v filmu To so gadi.

1983 je dobila priznanje Metoda Badjure v Celju za vlogo v filmu Kronika upora (Trije prispevki k slovenski blaznosti).

Za svoje umetniško delo je leta 1985 prejela Borštnikov prstan.

Na odru Drame je zadnjič nastopila leta 1995. Zaradi hude bolezni potem do smrti ni več igrala.

Na odru je sodelovala v 111 različnih postavitvah, od tega jih je bilo 26 s Stanetom Severjem.

Majda Potokar v Mandragoli, 1956 (Neznan, 1956) in z Rudijem Kosmačem v Samorastnikih (de Gleria, 1963)

Igralci

Ivan Levar (1988–1950)^[22]

Po mnenju dela stroke je Levar do danes največji dramski umetnik.

Končal je šest razredov na II. državni gimnaziji v Ljubljani (1900–1906), nato je tri leta študiral petje pri prof. Ungerju na Dunaju in kot štipendist absolviral (1909–12) akademijo za glasbo in gledališko umetnost na Dunaju. V sezoni 1912/13 je bil kot prvi bariton angažiran v Moravski Ostravi, 1913/14 pa v mestnem gledališču v Aachnu. Pel je predvsem velike Wagnerjeve, Verdijeve in Mozartove opere tudi v drugih nemških gledališčih, kakor v Düsseldorfu, Kölnu, Hamburgu, Lübecku, Grazu, Pragi in Wroclavu. Od 24. oktobra 1914 do avgusta 1918 je bil član Opere v Zagrebu, kjer je naštudiral tudi več modernih vlog, kakor v operi Dekle z zapada in v Salomi. Od avgusta 1918 je bil v ljubljanski Operi, prevzel je baritonski in basbaritonski repertoar (Figaro, Rigoletto, Scarpia, Tonio (Glumači), Boris Godunov. V ljubljanski Operi je ostal do leta 1924. Levar je sodil med vrhunske operne pevce. Zaradi močnega prehlada je prenehal delovati v operi in se posvetil dramski igri.

Leta 1924 je prvič in z velikim uspehom nastopil kot Othello v istoimenski Shakespearovi tragediji. V ljubljanski Drami se je Levar razvil do velikega in v tistih časih sodobnega dramskega igralca. Značilno za njegovo igro in odrski jezik je, da je se zaradi reprezentativne operne osnove razvil njegov čut za polnost in ubranost igralskega lika in krepke, zvočne besedne ritmičnosti. Poleg Othella je izoblikoval še Shakespearovega Macbetha, Fortinbrasa (Hamlet), Mercutia (Romeo in Julia), Leontesa (Zimska pravljica), Prospera (Vihar), Petruchia (Ukročena trmoglavka); iz stare klasične drame je igral Jazona (Medeja) in Kinezija (Aristofanova Lizistrata); Jonsonovega Volponeja, Goethejevega Oresta (Ifigenija) in Fausta, Büchnerjevega Dantona, Balzacovega Mercadeta, Rostandovega Cyranoja, Ibsenova Borkmana in Rosmerja, Hofmannsthalovega Slehernika in še vrsto drugih vlog. Iz slovenske drame je postavil najznačilnejše like, kot so: Kantor (Cankar), Herman (Župančič in Novačan), Hrast (Meško), Macafur (Leskovec). Eden njegovih najmočnejših likov je stari Glembaj (Krleža: Gospoda Glembajevi). Močan je bil tudi kot oblikovalec modernih tipov (Bourbouroche, Bonaparte). Igral je z velikim temperamentom in močno intelektualno poglobitvijo v vse večje vloge v salonski drami in komediji, bolj tuje pa so mu bile lahkotne zunanje komedijske postave.

Iz vrhunskega opernega pevca, bil je prvi slovenski Boris Godunov v mojstrovini Modesta Musorgskega, je postal nesporni prvak Drame. Z načinom igre, pojoče in počasne izgovorjava je bil tipični predstavnik igralske smeri v gledališču. S svojim zgledom je vplival na večino igralcev v predvojni Drami v Ljubljani.

S Stanetom Severjem sta sodelovala v 33 postavitvah.

Ivan Cesar (1896–1965)^[23]

Najprej je služboval kot železničarski uradnik, od leta 1914 pa je nastopal tudi kot amaterski igralec v Novem mestu, na Jesenicah in v Ljubljani. Leta 1922 se je zaposlil v Slovenskem narodnem gledališču Drama, kjer je ostal do upokojitve leta 1962. Kot poklicni igralec je leta 1921 prvič nastopil kot debeli človek v Cankarjevi drami Pohujšanje v dolini šentflorjanski. V letih 1922–1925 se je učil pri ruskem režiserju in igralcu Borisu Putjati, ki je bil takrat član Narodnega gledališča v Ljubljani in mu je pomagal do prvega uspeha s tem, ko mu je zaupal vlogo Ferdiščenka v Idiotu. Pred tem je Cesar obiskoval Dramatično šolo Združenja gledaliških igralcev. Dolgo je nastopal predvsem v komičnih vlogah, sčasoma pa se je razvil v igralca močnih značajev. Nastopil je kot Krjavelj v Jurčičevevem Desetem bratu, Kantor, Grozd, Kalander v Cankarjevih delih ter imel glavno vlogo v Shakespearovem Falstaffu in Držićevem Botru Andražu. Leta 1946 se je uveljavil kot gledališki vzgojitelj in predavatelj na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Prevedel in priredil je enaintrideset veseloiger in skupaj z Milanom Pugljem napisal skeča Pri šefu in Domišljija. Leta 1941 ga je uprava Narodnega gledališča v Ljubljani imenovala za častnega režiserja. Poleg igranja na gledaliških odrih je igral še v rusko-jugoslovanskem filmu z naslovom V gorah Jugoslavije, veliko pa je delal tudi na radiu v radijskih igrah.

Leta 1949 je prejel Prešernovo nagrado. Po njem se imenuje tudi ulica v Novem mestu. Med ljudmi je do konca ostal zapisan kot ljudski igralec v najčistejšem pomenu besede.

S Stanetom Severjem sta sodelovala v 44 postavitvah. Najbolj odmevne so Kralj na Betajnovi, Hlapci in Dvanajst porotnikov.

Lojze Potokar (1902–1964)^[24]

Igralec in režiser Lojze Potokar se je rodil v Ljubljani, natančneje v Štepanji vasi. Večino svoje igralske kariere je bil član Drame s krajšimi prekinitvami, ko je deloval v Osijeku, Varaždinu in Sarajevu. Od leta 1943 do konca 2. svetovne vojne je bil član SNG na osvobojenem ozemlju, kjer je bil njegov najstarejši član. Bil je tipičen karakterni igralec, vendar primeren za veliko različnih vlog, velikih, srednjih in majhnih. Zaradi specifičnega glasu in pojočega načina govorjenja (Levar) ni imel nikoli alternacije.

V eni od glavnih vlog (Sova) je sodeloval je v prvem slovenskem celovečernem zvočnem filmu Na svoji zemlji. Izjemni umetniški uspeh je dosegel leta 1961v filmu Balada o trobenti in oblaku, kjer je igral glavno vlogo Temnikarja. Scenarij je nastal po polovici zgodbe istega imena, oziroma po zgodbi o Temnikarju, ki jo je napisal Ciril Kosmač, kar filmu ni koristilo. Film je posnel režiser France Štiglic in s tem dosegel svoj umetniški vrh. S Štiglicem je Potokar sodeloval tudi pri snemanju komedije Tistega lepega dne, kjer je bila za osnovo scenarija Kosmačeva novela istega imena. Potokar je dvakratni Prešernov nagrajenec, leta 1953 za vlogo Krefla v Kreflih in za druge uspele kreacije v letu 1952, in leta 1958 za naslovno vlogo Platona v Poslednjih dnevih Sokrata.

S Severjem sta sodelovala v 60 različnih postavitvah.

Stane Potokar (1908–1962)^[25]

Stane Potokar, brat Lojzeta Potokarja, je po maturi v Ljubljani študiral pravo in bil nato zaposlen kot policijski uradnik v različnih slovenskih mestih, pred 2. svetovno vojno v Celju. Povsod, kjer je imel za to priložnost, je deloval kot igralec na ljubiteljskih odrih, po letu 1947 pa je postal član Ljubljanske Drame in to ostal svoje smrti. Bil je izrazit karakterni igralec močnih likov, pri čemer mu je pomagal tudi njegov izraziti temni glas. Imeniten je bil kot župnik na radijskem posnetku v Cankarjevih Hlapcih že v prvem prizoru v zbornici, ko se pojavi iz ozadja s svojim globokim pozdravom »Hvaljen Jezus.« S Stanetom Severjem sta na odru sodelovala v 44 različnih postavitvah, nepozaben pa je njun skupni nastop na koncu Čapovega filma Trenutki odločitve.

Pavle Kovič (1899–1975)^[26]

Igralec in pevec z basovskim glasom, po rodu Ljubljančan, je bil od leta 1925 prvak v Operi in Drami Narodnega gledališča Maribor, kjer je nastopal tudi v operetah. Zelo mu je uspela vloga mešetarja Kecala v Smetanovi Prodani nevesti, ki sodi med najtežje v basovskem repertoarju. Po nemški okupaciji in priključitvi Štajerske in Maribora k Tretjemu Reichu je s skupino mariborskih igralcev zapustil Maribor in se umaknil v Ljubljano, ki je bila pod italijansko okupacijo. Skupaj je bilo šestnajst igralcev, ki so s svojim vplivom dosegli, da se je specifična mariborska naravna igra odlično prijela tudi v Ljubljani. V sezoni 1941/1942 je sodeloval z Veselim teatrom Boža Podkrajška v Ljubljani, nato pa je bil vse do leta 1960 član ljubljanske Drame. Takoj po vojni je sodeloval z radijsko skupino Veselo gledališče, gostoval po vsej Sloveniji in organiziral tečaje za ljubiteljske igralce. Leta 1950 je prejel Prešernovo nagrado. S Stanetom Severjem sta sodelovala v 47 različnih postavitvah. Starejši mariborski publiki je ostal v spominu kot odličen Luka v socialni drami Maksima Gorkega Na dnu. Na sporedu je bila v sezoni 1940/41, režiser pa je bil Kovičev brat Jože Kovič.

Maks Furijan (1904–1993)^[27]

Kot mizar je delal v mariborskih železniških delavnicah in od leta 1921 obiskoval igralsko šolo Milana Skrbinška in Radeta Pregarca. V letih od 1929 do 1936 je bil angažiran v mariborskem Narodnem gledališču, nato eno sezono v Osijeku in obdobju 1937–1941 v Skopju. Od leta 1941 do 1943 je bil član HNK. Po vojni se je leta 1947 vrnil v Slovenijo in postal član ljubljanske Drame, v kateri je leta 1962 dočakal upokojitev. Kot upokojenec je še vedno dosti igral, predvsem v televizijskih nadaljevankah in filmih, v katerih je ustvaril celo vrsto imenitno izdelanih manjših in srednjih vlog. Mnogo je igral tudi v jugoslovanskih filmih. Režiserji iz drugih republik nekdanje skupne države so ga posebno radi zasedali v vlogah višjih nemških oficirjev. Odlično znanje nemščine in po potrebi trd militantni videza sta mu pri tem zelo pomagala. Od leta 1955 je na AIU in AGRFT predaval gledališko maskiranje. Za svoj igralski opus je bil leta 1978 nagrajen z Borštnikovim prstanom.

Furijan je bil imeniten karakterni igralec, odličen oblikovalec zlasti manjših komičnih, grotesknih in skrivnostnih značajev. Njegove najpomembnejše gledališke vloge so: Herman (Kreft, Celjski grofje), župnik (Cankar, Hlapci), Soljoni (Čehov, Tri sestre), Tartuffe (Molière, Tartuffe) in še cela vrsta drugih. S Severjem sta sodelovala v devetih postavitvah, med temi so tudi Cankarjevi Hlapci, kjer je sodeloval kot Župnik, Sever pa kot Jerman.

Je oče odličnega baletnega plesalca Štefana Furijana (1942–2022), nekdanjega prvaka zagrebškega in mariborskega baleta.

Ema Starc in Maks Furijan v Tartuffu v Mariboru 10. 11. 1935 ^[28]

Lojze Rozman (1930–1997)^[29]

Celjan po rodu, je študiral na AIU in diplomiral na AGRFT. Po debiju v vlogi Biffa (Miller, Smrt trgovskega potnika) je bil leta 1953 (Sigledal pravi 1952) angažiran v ljubljanski Drami, kjer je ostal do upokojitve. Bil je med najboljšimi karakternimi igralci pri nas, posebej so mu ustrezale vloge junakov, ki so živeli in hodili po robu. Že zelo zgodaj je kot igralec sodeloval pri snemanju filmov (Svet na Kajžarju), pozneje se je razvil v pravega slovenskega filmskega zvezdnika in sodeloval pri nekaj pomembnih filmih (Veselica, Balada o trobenti in oblaku, Samorastniki, Tistega lepega dne, Bitka na Neretvi in še mnogih drugih). Zadnji film, v katerem je sodeloval v vlogi sprevodnika, je bil Šterkov Ekspres, ekspres iz leta 1966.

Veliko je igral tudi na radiu in televiziji, napisal je dramo Razmerja ter dramatiziral Proustov roman V Swannovem svetu (Iskanje izgubljenega časa 1) in Kafkovo novelo Preobrazba. Leta 1988 je prejel Borštnikov prstan. Rozman je bil v svojem času, ob še celi vrsti odličnih igralcev, eden od vodilnih igralcev ljubljanske Drame. Sodeloval je pri 112 različnih postavitvah, od tega je v štiriindvajsetih sodeloval s Stanetom Severjem.

Rudi Kosmač (1932–1981)^[30]

Če si kdo od naših igralcev zasluži naziv »žlahtni igralec«, je to Rudi Kosmač. Dramsko igro in umetniško besedo je študiral na AIU, kjer je leta 1961 diplomiral. Zaposlil se je v ljubljanski Drami in zelo hitro postal eden vodilnih igralcev in nosilec repertoarja. Svoje like je vedno oblikoval intelektualno in psihološko poglobljeno. Poudariti je potrebno, da je bil tudi mojstrski interpret poezije. Ob rednem delu je pogosto sodeloval v neinstitucionalnih gledališčih, največ z Odrom 57. Od leta 1973 pa je na AGRFT v Ljubljani poučeval umetniško besedo. Huda bolezen je prekinila njegovo, še vedno vzpenjajočo se igralsko pot.

Kot igralec je nastopil v številnih televizijskih dramah in slovenskih filmih, med katerimi velja posebej izpostaviti filma Samorastniki in Balada o trobenti in oblaku.

Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi leta 1972 Severjevo nagrado, leta 1977 Borštnikovo diplomo za vlogo Milka v Kmeclovi monodrami Lepa Vida ali Problem Svetega Ožbolta in leta 1976 nagrado Prešernovega sklada za vlogo v Kmeclovi Lepi Vidi ali Problemu Svetega Ožbolta. V svoji sorazmerno kratki igralski karieri je sodeloval pri 106 postavitvah, od tega je bilo sedemindvajset takih, v katerih je sodeloval s Stanetom Severjem.

Seveda je s Severjem sodelovala še cela vrsta pomembnih igralk in igralcev kot so: Slavka Glavin, Vladoša Simčič, Vida Juvan, Maks Bajc, Vladimir Skrbinšek, Bert Sotlar in še mnogo drugih.

Če bi bili le z nekaj besedami predstavljeni vsi, tudi režiserji, scenografi, kostumografi, bi bila ta knjiga zelo obsežna. Podobna bi bila leksikonu ne pa faktografskem opisu umetniške poti. So pa vsi režiserji, s katerimi je Sever sodeloval, poimensko navedeni v preglednici vlog in postavitev v obdobju 1937–1969.

Vsebine nekaterih filmov[31]

Na svoji zemlji (1948)

Na svoji zemlji je prvi slovenski igrani zvočni celovečerni film. Posnet je v črno-beli tehniki v letih 1947 in 1948. Scenarij zanj je napisal Ciril Kosmač po svoji noveli Očka Orel, režiral pa ga je France Štiglic Po vsebini je to vojni film. Prvič je bil predvajan 21. novembra 1948. V filmu so igrali igralci iz slovenskih gledališč, med njimi Štefka Drolc, Stane Sever, Lojze Potokar, mlada Majda Potokar in Andrej Kurent. Zelo lepi vlogi sta poustvarili Metka Bučar in Mileva Zakrajšek. Filmsko glasbo je napisal Marjan Kozina, pod vodstvom dirigenta Jakova Cipcija jo je izvajal orkester Slovenske filharmonije. Vodilni motiv je danes večna melodija slovenske simfonične glasbe. Je tudi edini slovenski film, ki so mu postavili spomenik – v vasici Grahovo ob Bači. Avtor spomenika Peter Jovanovič ga je izdelal po naročilu Društva slovenski filmskih delavcev. Pri snemanju filma je sodeloval tudi slikar Veno Pilon (skrbel je za sceno, opremo, kostume in masko), ki se je po koncu snemanja vrnil v Pariza, kjer je od leta 1928 stalno živel in deloval.

Film opisuje zadnji dve leti 2. svetovne vojne v Baški grapi, osvobodilni boj prebivalcev in okupatorjevo nasilje nad njimi. Po komaj prestani italijanski okupaciji in po kapitulaciji Italije so ozemlje zasedli Nemci. Odpor je priložnost, da se osvobodijo tuje nadvlade. Film se konča z napredovanjem partizanske vojske, ki gre osvobajat Trst.

Za vse poklicne igralce, naturščike, režiserja in sploh večino sodelujočih je bilo to prvo sodelovanje v filmu.

Štefka Drolc in Aleksander Valič, edina takrat še živa glavna igralca, sta v Grahovem ob Bači 6. oktobra 2012 odprla tematsko pot Na svoji zemlji, ki predstavlja sedem lokacij, na katerih so posneli najpomembnejše filmske prizore.

Stane Sever je nastopil v vlogi mladega kmeta Drejca, ki se je otresel vpliva nazadnjaške matere in se spontano pridružil odporu.

Stane Sever kot Drejc. Prizor iz filma s Štefko Drolc in Majdo Potokar v ospredju SLOGI, (arhiv, brez datuma)

Čeprav je film delo začetnikov, posnet s skromnimi tehničnimi možnostmi, je zelo gledljiv. Čeprav je v njem nekaj surovih prizorov okupatorjevega znašanja nad prebivalci, je njegova sporočilnost svetla in optimistična in še danes sodi med boljše slovenske filme.

Trst (1951)

V filmu je prikazana borba za osvoboditev Trsta po kapitulaciji Italije jeseni 1943. Nemška vojska in gestapo kljub izjemnim naporom, veliki premoči v vojaški opremi in tehniki in uporabi vseh mogočih metod in sredstev ne uspe zlomiti odpora, ki ga vodijo partizanske enote, pomagajo jim pa prebivalci Trsta, tudi Italijani.

Scenarij za film je napisal pisatelj France Bevk, režiral pa France Štiglic. Nastopila je cela vrsta slovenskih in italijanskih igralcev, med njimi so bili Mira Bedenk, Angelo Betenelli in Sandro Bianchi. Stane Sever je sodeloval v vlogi borca Boruta. Tudi ta film je bil posnet v črno-beli tehniki in prvič predvajan 5. januarja 1951.

Vesna (1953)

Režiser František Čap, po rodu Čeh, je bil v petdesetih letih prejšnjega stoletja zagotovo najboljši filmski režiser pri nas. To trditev potrjujejo trije filmi, ki jih je v tem času pri nas posnel. To so Vesna, Trenutki odločitve in Ne čakaj na maj.

Vesna je film, ki prikazuje življenje srednješolcev pred maturo na eni od ljubljanskih gimnazij. Čap je Vesno posnel v črno-beli tehniki po duhovitem scenariju Mateja Bora (Vladimir Pavšič). V glavnih vlogah gimnazijcev so nastopili mladi igralci, nekateri so bili naturščiki. Na prvem mestu je treba omeniti Metko Gabrijelčič in Franeka Trefalta v vlogah Vesne (Janje) in Sama. V ostalih vlogah gimnazijcev so nastopili še Janez Čuk, Jure Furlan in Olgica Bedjanič. Igrali so še Metka Bučar v vlogi študentske mame, Stane Sever v vlogi Vesninega očeta profesorja matematike Slaparja (dijaki so ga klicali Kozinus), Elvira Kralj v vlogi Vesnine tete, Frane Milčinski v vlogi slikarja Trpina, Mila Kačič v vlogi poštarice in gostilničarke in drugi.

Kratka vsebina filma, povzeta po zapisu v Wikipediji^[32]:

»Samo, Sandi in Krištof se pripravljajo na maturo. Domislijo se, da bi se lahko dokopali do matematičnih maturitetnih nalog s pomočjo domnevne profesorjeve hčerke z vzdevkom Hiperbola.

Ker ne vedo njenega pravega imena, jo poimenujejo Vesna (pomlad). Na zmenku se nepričakovano prikaže prava profesorjeva hčerka, privlačna Janja. Samo in Vesna se zaljubita in zgodba se začne naglo odvijati. Samo povabi Vesno (Janjo) na vožnjo z jadralnim letalom. Morata zasilno pristati. Po tem dogodku Janjin (Vesnin) oče izve, kako je Samu ime. Vesna (Janja) na očetovi delovni mizi najde spisek nalog, ki jih bo dal njen oče (profesor) v reševanje na maturi. Sandi, vesel, da so končno dobili naloge, se zanje stepe s Samom. Samo se poškoduje in zaradi tega ne more na zmenek z Vesno. Nanj gre Sandi, zareče se mu in uide mu resnica, da so za Vesno žrebali. Vesna besna skoči s padalom. Morda se ne bo odprlo. Vse se lepo izide. Vesnina zamera trem fantom nenadoma izpuhti. Med maturo g. profesor ugotavlja, kateri je Samo. Po opravljeni maturi ga. Kocjanova, Samova mama, povabi Vesno (Janjo), g. profesorja in teto Ano k sebi domov na pojedino in s tem se zgodba zaključi.«

Stane Sever je nastopil v vlogi strogega profesorja in ljubečega, vendar rahlo nerazumevajočega Janjinega (Vesninega) očeta. Uspelo mu je poustvariti profesorja, ki ima kljub strogosti svoje dijake rad. Še posebej je uspel prizor na maturi med Kozinusom in Sandijem.

Na festivalu jugoslovanskega filma v Pulju 1954 je dobil filma Vesna pet nagrad. František Čap je dobil prvo nagrado občinstva in nagrado žirije kritikov za režijo, Triglav film je dobil prvo nagrado občinstva za najboljši film, Stane Sever je dobil drugo nagrado občinstva za vlogo profesorja Slaparja in Metka Gabrijelčič prvo nagrado občinstva za vlogo Vesne.

Film je imel v tistem času velik uspeh pri gledalcih in je eden od najbolj gledanih slovenskih filmov. Ljudje, naveličani filmov s težko vojno tematiko, so film s tematiko iz sodobnega življenja sodobnih ljudi komaj čakali. Čapu je to v veliki meri uspelo. Vendar so se že ob premieri, bila je 16. decembra 1953, našli zaskrbljeni vplivni predstavniki, ki so bili mnenja, da film ne prikazuje pravega stanja v takratni socialistični državi in da je preveč optimističen. Takim stališčem je gotovo botrovala tudi grda zavist med Čapovimi kolegi filmarji.

Tri zgodbe (1955)

Tri zgodbe je črno-beli film iz leta 1955, delo režiserjev Janeta Kavčiča, Igorja Pretnarja in Franceta Kosmača po literarnih predlogah. Neorealistični film je prvi te vrste in prvi filmski omnibus pri nas.

Prva zgodba v režiji Janeta Kavčiča Slovo Andreja Vitužnika je odlomek iz romana Antona Ingoliča Splavarji. Prikazuje smrt onemoglega splavarja, ki ni več kos svoji nalogi. Naslovno vlogo je igral Stane Sever.

Literarna predloga za drugo zgodbo Na valovih Mure, ki jo je režiral Igor Pretnar, je istoimenska novela Miška Kranjca. Prikazuje lahkoživega mlinarja, ki v smrt požene mlado dekle.

Tretja je Koplji pod brezo, scenarij je nastal po istoimenski literarni predlogi Prežihovega Voranca. Prikazuje pa garanje vse družine in smrt mladega fanta, ki vztrajno koplje vodnjak pod brezo.

Tri zgodbe v filmu so tematsko povezane z vodo in smrtjo. Film je bil premierno predvajan 21. februarja 1955.

V tretji zgodbi je sodeloval tudi ljubiteljski igralec mag. Mitja Šipek, ki se je proslavil z monodramo Svetleči Gašper po noveli Prežihovega Voranca. Sicer je bil Šipek med vodilnimi metalurgi pri nas.

Stane Sever kot Andrej Vitužnik (neznan, 1955)

Režiser Igor Pretnar je na filmskem festivalu v Pulju leta 1955 prejel diplomo za režijo strokovne žirije.

Ne čakaj na maj (1957)

Film Ne čakaj na maj je nadaljevanje filma Vesna. Glavni junaki so zdaj študentje. Dekleta se pripravljajo na zimske počitnice v gorah. Vesna se veseli, da bo z njimi tudi Samo, a njen fant se mora udeleži gorskih reševalnih vaj. Ko v gorah Vesna na nebu opazuje letala, ve, da je v enem od njih tudi Samo. Samo pristane, a ob njem je lepa Zora. Vesna, ljubosumna in trmasta, ob vrnitvi v mesto ne najde miru. Zgodba se močno zaplete, saj Vesna napelje očeta in teto na misel, da je noseča. Praktična profesor Slapar in Samova mama pohitita z nakupom opreme za dojenčka. Nato se hitro vse razjasni, saj Vesna ni noseča. »Ogorčena« starša lahko Sama in Vesno le še opazujeta, ko poletita z letalom, da bi uživala v svobodi neba.

Stane Sever kot prof. Slapar med sestavljanjem otroške posteljice. Olga Bedjanič med izvajanjem pesmi ne Čakaj pomladi, ne čakaj na maj. (Kališnik, 1957)

V filmu je še nekaj odličnih manjših vlog. Na prvem mestu je treba omeniti Olgo Bedjanič, ki nastopa kot Hiperbola, vendar tokrat kot lepotica in priložnostna pevka na zabavi v planinskem domu. Druga odlična epizodna vloga je profesor filozofije, igra ga Frane Milčinski – Ježek.

Scenarij je bil tokrat delo Františka Čapa, glasbo za dve prikupni popevki je zložil Boris Lesjak, besedili zanju pa je napisal Frane Milčinski – Ježek. V filmu je obe pesmi odlično izvajala Olga Bedjanič. Pesem Ne čakaj na maj je v izvedbi Zlate Ognjanovič, takrat še Gašperšič, postala zelo priljubljena.

Film Ne čakaj na maj ne dosega filma Vesna, je pa dovolj gledljiv in zabaven, da se je prikupil slovenskim gledalcem.

Tri četrtine sonca (1959)

Film Tri četrtine sonca, drama o vračanju taboriščnikov po drugi svetovni vojni, je filmski prvenec režiserja Jožeta Babiča. Film prikazuje dogodke v skupini vračajočih se taboriščnikov na češki postaji Mosty leta 1945. Večina filma je bila posneta na novogoriški železniški postaji na progi Jesenice–Sežana. Nekaj uličnih prizorov so posneli v Novem mestu. Scenarij za film je po svojem razširjenem sinopsisu iz leta 1948 z naslovom Vlak, ki pelje enkrat v življenju (Vlak, ktoý ide raz za život) napisal Slovak Leopold Lahola, ki je po odhodu s Slovaške leta 1949 za kratek čas živel tudi v Jugoslaviji, natančneje v Ljubljani.

Program za film (Triglav film, 2021)

Film je bil posnet v črno-beli tehniki in je bil nagrajen z zlato areno na filmskem festivalu v Pulju leta 1959. Priznanje zlato plaketo arena je dobil tudi Babič ^[33] za režijo. Film je bil prijetna vsebinska sprememba v monotonem repertoarju takratnih jugoslovanskih filmov s tematiko iz narodnoosvobodilne vojne.

Babičev film je znamenit tudi po tem, da je v njem prizor v velikem planu ali totalu^[34], ki traja kar devet minut in prikazuje dogajanje na peronu in tirih novogoriške železniške postaje.

Nosilci glavnih vlog so bili: Elvira Kralj, Mira Sardoč, Metka Ocvirk, Stane Potokar, Bert Sotlar, Maks Bajc, Pero Kvrgić, Stane Sever in Kristijan Muck. Sever je nastopil v vlogi miroljubnega in dobrodušnega železničarja Kovala.

Družinski dnevnik (1961)^[35]

Film, posnet v črno-beli tehniki, je lahkotna komedija o zagatah družine. Vsebina filma:

»Smrekar je prezaposlen mož, ki ima 25 funkcij, med drugim je sanitarni inšpektor in predsednik krajevnega odbora socialistične zveze, ki se zavzema za to, da bi njihova soseska dobila otroško igrišče, vrh tega pa doma kuha in pomaga sosedom. Njegova žena je učiteljica, hčerka je pravkar diplomirala, sinova pa sta majhna navihanca. Ker se poredko vidijo, si v družinski dnevnik pišejo sporočila: fanta tudi takšna, da sta v šoli, v resnici pa gresta prodat starinski okvir za sliko. Hčerka bi se rada poročila z učiteljem, a nimata stanovanja, oče pa je prepošten, da bi uporabil svoje zveze na občini, čeprav ga žena k temu nagovarja. Hčerka zanosi in oče prebere v družinskem dnevniku, da se bo poročila in stanovala pri možu. Na magistratu je cela vrsta poročnih parov; oče zaradi neke sanitarne zadeve zamudi na hčerino poroko, mati pa prav tako.

Smrekar je tudi porotnik na sodišču, kjer zve, da sta njegova sinova tatiča (med drugimi majhnimi rečmi sta ukradla papigo in jo dala sestri za poročno darilo, nato pa sta jo na učiteljevo zahtevo odnesla nazaj lastniku); doma ju ošteva, dokler ga zet ne opozori, da hočejo porušiti otroško igrišče, in zato odhiti v mesto.«

Stane Sever je igral glavno vlogo prezaposlenega Smrekarja, vendar mu vloga, predvsem zardi hitro se menjajočih prizorov in situacij ni omogočala kake vrhunske igralske poustvaritve. Jože Gale, ki je posnel vse tri filme o Kekcu, je svoje delo opravil rutinsko in zadovoljivo. V primerjavi z obema Vesnama je bil ta film korak nazaj. Premierno je bil predvajan 12. oktobra 1961.

Na filmskem festivalu v Pulju je leta 1962 dobil Marjan Vodopivec posebno diplomo za glasbo, producent Viba film pa pohvalo za vsebino. Na spletnem portalu ima Vesna oceno 8,1, Ne čakaj na maj pa 7,7, kar sta visoki oceni, Družinski dnevnik pa ni ocenjen.

Filmski plakat za Družinski dnevnik (Anon., 2009)

Samorastniki (1963)

V viru Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931–1993, ki je poglavitni vir za to poglavje, ima ta Pretnarjev film oznako socialna drama o prepovedani ljubezni v »fevdalni dobi.« Ta suhi in uradniški opis ne pove dovolj o filmu. Res je socialna drama, vendar še prej spomenik ženski, ki se je ne glede na ceno žrtvovala za svojega moškega, predvsem pa za svojih pet otrok. Tako avtor knjige razume to Pretnarjevo prefinjeno in otožno lepo filmsko mojstrovino. Film še danes sodi v vrh slovenske filmske produkcije in v nekaterih pogledih še do danes ni presežen. Meto je igrala enkratna Majda Potokar, Ožbeja Rudi Kosmač, arogantnega Volbenka je sijano poustvaril Lojze Rozman. Žal pa sta bila oba Karničnika, Vladimir Skrbinšek in Sava Sever, izrazito gotski figuri. Takih ljudi na Koroškem v 18. stoletju ni bilo. Sodila bi bolj v kako severnjaško sago, kot pa v ta Pretnarjev film. Vendar to ne pomeni, da sta bila slaba, še daleč ne, bila sta odlična. Le premalo je bil poudarjen njun razlog za skoraj nečloveško ravnanje z Meto in s svojimi vnuki, to je bil boj za ohranitev Karnic, pogojen s težkim življenjem kmetov na Koroškem. Stane Sever je v filmu nastopil v vlogi župnika, spočetka na strani Karnic, pozneje se pa le zavzame za Meto in Ožbeja, vendar neuspešno. Tudi to vlogo je Sever postvaril s svojo izjemno igralsko močjo.

Majda Potokar – Meta in Rudi Kosmač – Ožbej (de Gleria, 1963)

Vsebina filma: ^[36]

»Slovenska Koroška v 18. stoletju. Ožbej se s šolanja vrne na graščino Karnice, kjer mu oče pove, da bo ostal doma, ker ga je izbral za bodočega gospodarja. Na Karnice pride služit za deklo čedna Hudabivška Meta in Ožbej se vanjo zagleda. Meta zanosi, toda Ožbejeva mati jo prekolne, oče pa ukaže, da jo bičajo in preženejo z graščine. Ožbej ne more brez Mete, zaradi nje se je pripravljen odpovedati Karnicam. Meta ponovno zanosi. Medtem je oče našel nevesto za sina, ki pa na poročni dan zbeži od doma. Ožbej obišče svoja otroka v Metini koči, nato pa pride očetu povedat, da se odpoveduje Karnicam, ker mu ne dovolijo poroke z Meto. Na sodišču od nje zahtevajo, naj se odpove Ožbeju in Karnicam, in jo prebičajo, a Meta ne popusti. Meta in Ožbej imata že štiri otroke, župnik zahteva od Karničnika, naj dovoli poroko, toda oče rajši pošlje sina v vojsko. Očeta, medtem ko čaka na sinovo vrnitev, zadene kap in je negiben. Ožbejev brat medtem doseže, da Meto po smrti njene matere izženejo iz koče; Meta s petimi otroki vleče voz v hrib, biriči pa jo zmerjajo s pankrtsko materjo. V neki vasi ji pomagajo in jo vrnejo domov. Ožbej se vrne, gre k očetu ga prosi, naj mu dovoli poroko z Meto; oče ne more govoriti, Ožbejev brat, ki je postal gospodar na Karnicah, pa mu poroke ne dovoli. Ožbej je obupan in pove Meti, da se bo vrnil na Karnice; med potjo zabrede v potok in utone. Meta svojim petim otrokom na hribu pripoveduje, da oni niso takšni kot drugi otroci, marveč so samorastniki.«

Film je bil premierno predvajan 13. julija 1967. Na filmskem festivalu v Pulju 1963 je prejel šest nagrad:

Režiser Igor Pretnar je dobil zlato areno za režijo, film Samorastniki srebrno areno, Mile de Gleria zlato areno za fotografijo, Majda Potokar zlato areno za glavno žensko vlogo. Mirko Lipužič je dobil diplomo za scenografijo in Vojko Duletič diplomo za adaptacijo Prežihove novele v filmski scenarij.

Srečno, Kekec! (1963)

Jože Gale je tega leta posnel svoj drugi film o Kekcu. Tudi tokrat je bila literarna predloga ena od Vandotovih zgodb. Namesto Bedanca je zdaj nastopila Pehta, ki jo je dobro poustvarila Ruša Bojc. Stane Sever je nastopil v mali vlogi berača, kot vedno tudi tokrat zelo dobro. Film je bil posnet v barvni tehniki, premierno predvajanje je bilo 20. novembra 1963. Na spletnem portalu IMDb je film ocenjen z visoko oceno 7,9 točk. Na Mednarodnem festivalu Mostra d'Arte Cinematografica 1964 v Benetkah je film dobil nagrado bronasti kovanec Osella za izobraževalni film. Kljub visoki oceni IMDb 7,9 točk in nagradi v Benetkah, film ne dosege prvega Galetovega Kekca iz leta 1951.

Zgodba, ki je ni (1967)

Zgodba, ki je ni je črno-beli film režiserja Matjaža Klopčiča, ki je bil tudi scenarist. Posebnost filma je, da so v njem nastopili Milena Dravić, Stanislava Pešič in Snežana Nikšić, zvezde takratnega jugoslovanskega filma. Glavno vlogo je igral Lojze Rozman. Film, ki v resnici nima zgodbe, prikazuje odlomek iz življenja delavca z obrobja. Sever je nastopil v vlogi pijanega moža.

Avtor knjige se spominja, da mu je bil film všeč, ko ga je videl na filmskem festivalu v Pulju leta 1967, saj je bila slovenska kinematografija takrat v krizi. Mnogo let pozneje pa so ga zelo motile pomanjkljivosti Klopčičevega scenarija, ki se kot scenarist v tem filmu ni izkazal.

Na filmskem festivalu v Pulju je dobil Lojze Rozman diplomo za vlogo Vuka. Leta 1968 pa je dobil snemalec Rudi Vaupotič nagrado Prešernovega sklada za leto 1967.

Grajski biki (1967)

Grajski biki so t. i. črni film o mladinskem prestopništvu. Film, posnet v črno-beli tehniki, je režiral Jože Pogačnik, scenarij je napisal Primož Kozak po literarni predlogi Petra Kavalarja z istim naslovom. Film je bil premierno prikazan 26. aprila 1969.Tudi ta film potrjuje ugotovitev, da je bil takrat slovenski film v krizi.

V glavni ženski vlogi je igrala češka filmska zvezdnica Hana Brejchová^[37], ki pa to pot ni izpolnila pričakovanj. Film obravnava mladinsko prestopništvo in njegove posledice v vzgojnih domovih. Sodelovali so Duša Počkaj, Olivera Marković, Kole Angelovski in še drugi igralci. Stane Sever je sodeloval vlogi Petrovega očeta. Kratka vsebina: ^[38]

»V prevzgojnem domu, nastanjenem v graščini, prebivajo mladeniči z različnimi življenjskimi usodami. Jezni so nase in jezni so na ves svet. Vrstijo se obračunavanja med njimi samimi, spori z vzgojitelji večkrat pripeljejo do morbidnih posledic. Pobegom sledijo naključne ljubezni, izsiljevanjem smrtni primeri. Dane Zajc je nekoč zapisal: "Veliki črni bik rjove v jutro." Grajski biki pa kot da ne bodo nikdar zagledali sonca.«

Oznaka »črni film« je za Grajske bike še kako ustrezna, saj prikaže marsikaj, rešuje pa ničesar.

Sedmina (1969)

Sedmina je zadnji film, pri katerem je sodeloval Stane Sever. Film je bil posnet v barvni tehniki in prvič predvajan 8. maja 1969. Kratka vsebina: ^[39]

»V Ljubljani leta 1941 vojna grobo prekine brezbrižne gimnazijske dni učencev Nika in Marije. Mladenič se kmalu priključi ilegalnemu gibanju in je v pomembni akciji ranjen. Skrije se v Marijini čolnarni, od koder naj bi šel med partizane. Tu doživi preobrat, saj mora prvič ubijati. V prepadu med ljubeznijo in smrtjo, ki spremlja njegove zadnje akcije v Ljubljani, doživi ta pomembni trenutek zapuščanja otroštva in stopanja v boj za svoje mesto pod soncem.«

Režiser in scenarist je bil Matjaž Klopčič. Scenarij je nastal po literarni predlogi istega imena avtorja Bena Zupančiča.

Prijetna osvežitev je bil 23 let stari Rade Šerbedžija, ki se je pozneje razvil v velikega igralca in uspešno sodeloval tudi v tujih filmih z največjimi zvezdniki svojega časa (Brad Pitt idr). Sodelovali so Ružica Sokić, Milena Dravić, Snežana Nikšić, Relja Bašić, sami zvezdniki jugoslovanskega filma, in slovenski igralci Duša Pojčkaj, Slavko Jan, Mirko Bogataj. V mali vlogi postreščka je sodeloval tudi Stane Sever z njemu lastno igralsko močjo.

Sedmino danes uvrščamo med boljše slovenske filme, kljub časom, ki filmom s tako tematiko niso preveč naklonjeni.

Na filmskem festivalu v Pulju je leta 1969 Matjaž Klopčič dobil diplomo za režijo tega filma, Beno Zupančič pa je že za leto 1958 dobil Prešernovo nagrado za svoj roman Sedmina.

Milena Dravić, Rade Šerbedžija in Snežana Nikšič po predvajanju digitalizirane verzije Sedmine 15. decembra 2015 v Kinoteki (Zaplatil, 2015)

To ljudstvo bo živelo (1947)

Hrvaški film je eden prvih filmov, posnetih po letu 1945 v Jugoslaviji. Film obravnava ves čas obstoja Jugoslavije občutljivo temo mednacionalnih odnosov med Hrvati in Srbi.

V času 2. svetovne vojne se je v zahodni Bosni začel odpor proti nemškim okupatorjem in ustašem. Večino prebivalcev podpira domače partizani v njihovi borbi. Mlada vaščanka srbske narodnosti se zaljubi v partizanskega komisarja hrvaške narodnosti, specialista za rudniške železnice. Stane Sever je sodeloval v vlogi partizanskega komandanta.

Plavi 9 (1950)

Fabris, centralni napadalec in vodja nogometne ekipe pristaniškega mesta, je sebični individualist, ki je prepričan o lastni vrednosti in nezamenljivosti v ekipi. Ob tem je še velik ženskar, ki zelo samozavestno zapeljuje mlado Neno, prizadevno članico delovnega kolektiva in zelo dobro plavalko. Vendar Neno bolj zanima marljivi in dobri delavec Zdravko, ki je talentiran nogometaš in tudi centralni napadalec kot Fabris. Seveda se zgodba konča tako, da Nena ostane Zdravkova.

Film se je s svojo lahkotno in optimistično vsebino zelo prikupil publiki po vsej državi. Zagrebška tovarna sladkarij Josip Kraš je po filmu poimenovala vrsto svojih kiselkastih bombonov, ki so jih izdelovali in uspešno prodajali še dolgo vrsto let v nekdanji državi.

V glavnih vlogah so igrali Irena Kolesar, Jugoslav Nalis in Antun Nalis. Sever je igral vlogo direktorja ladjedelnice.

Skalnata obzorja (1953)

Zgodba filma se odvija v Hrvaškem primorju leta 1940. Revni in močno zadolženi Jakov odpelje svojo hčerko Malo h gospodarju Roku Pajdagraciju, kjer bi kot služkinja s svojim delom odplačala očetov dolg. Po Pajdagracijevi smrti odide Mala h gostilničarju Rudiju Amerikancu, vendar jo Jakov od tu odpelje. Mala se zaposli pri plemiški družini, kjer pa ne ostane dolgo. Zaradi tega se mora Jakov zaposliti kot stavkokaz, a se kmalu po tem utopi v morju. Mala sreča revolucionarja Baneta, svojo mladostno ljubezen, ki ga preganjajo žandarji. V glavnih vlogah so igrali Irena Kolesar, Marko Soljačić in Boris Tešlja, Stane Sever je igral vlogo Popoća.

Naj sije sonce (1955)

Naj sije sonceje nemška komedija, v kateri so glavne vloge igrali Hans Holt, Herta Feiler in Cornelia Frobes. Stane Sever je sodeloval kot učitelj. Igralka Conny (Cornelia Frobes) je svetovno slavo dosegla v prikupni komediji Jazz, ljubezen in pesem, v kateri je bil njen soigralec takrat zelo popularni Peter Kraus. Danes sta oba zvezdnika pozabljena.

Mala Angelika je odraščala pri rejniku, skladatelju v Hamburgu. Ko se njena slika pojavi v časopisu, pediater, ki živi v Avstriji, prepozna svojo hčer. Ta se je pred desetimi leti izgubila v vojnem nemiru. Angeliko pripelje na njen dom, toda otrok hrepeni po rejniku in mu napiše obupano pismo. Zgodba se srečno konča, Angelika ima končno spet pravo družino. Prijetna zgodba in nič več.

Kruh in sol (1957)

Kruh in sol je nemško-italijansko-jugoslovanski koprodukcijski film. Producenti so za režijo izbrali Františka Čapa, v glavni vlogi je nastopil že zelo slavni Marcello Mastroianni, Isabelle Corey je bila Marina, Jestre Naefe Vida, Vidin oče pa Stane Sever.

V Portorožu je zelo veliko lepotic, a najlepša med njimi je še naivna in malce otročja Marina. Zato je nekoliko zmedena, ko jo nerodni Nico zaprosi za roko in hoče celo skrbeti za njene osirotele brate in sestre. Vendar želi Marina sama poskrbeti za svojo družino. Kljub neizkušenosti in prepovedi se odpravi lovit ribe na območje otoka pri Portorožu ^[40] s prebivalci, ki so sovražno nastrojeni do ljudi z obale. Ko se Marinin čoln v neurju prevrne, jo reši otočan Piero. Ta podleže Marininim čarom, vendar ga dekle ostro zavrne, čeprav se ji Piero zdi privlačen. Piero sledi Marini na obalo, kjer izbruhne prepir med njim in Nicom. Čeprav rahlo naivna zgodba ima na spletnem portalu IMDb oceno 6,5, kar pomeni, da gre za dober film.

Vrnil se bom (1957)

Leta 1957 je Jože Gale za Bosna film posnel film o vojnem invalidu, ki ne najde svojega mesta v družbi. Po mnogo letih končno sreča staro ljubezen. Kljub temu, da je poročena, stare ljubezni ni pozabila. Toda sam je frustrirana osebnost. Šele po obsodbi za izzivanje pred ljubljeno žensko se razreši njegov kompleks. Odloči se, da po prestani zaporni kazni začne novo življenje. V glavnih vlogah so igrali Stevo Žigon in Irena Kolesar, Stane Sever je sodeloval v vlogi direktorja muzeja.

Zakon vojne (1961)

Zakon vojne je italijansko-nemško-francoski črno-beli vojni film z zvezdniško zasedbo, saj so v njem igrali Mel Ferrer, Magali Noël, Peter van Eyck in še nekaj znanih igralcev. Sodelovala je še cela vrsta slovenskih in jugoslovanskih igralcev, saj so film snemali tudi pri nas. Med njimi je bil tudi Stane Sever v vlogi vaščana. Film je režiral Bruno Paolinelli, film ima oceno IMDb 6,7, kar pomeni, dober film.

Kratka vsebina^[41]:

»Italija leta 1943. Po atentatu na nemški vojaški vlak, ki zahteva življenja treh vojakov, ukaže nemško poveljstvo ustreliti trideset talcev, zajetih v najbližji vasici, če se krivec za atentat sam ne preda v uri in pol. Vaški učitelj, saboter, se upira misli, da bo za njegovo dejanje plačalo trideset nedolžnih, toda komandant partizanske formacije, katere član je, mu ukaže, da se ne sme predati, saj sabotaža sodi med običajne vojaške akcije. Ker zaradi prihoda okrepitev partizanski poskus osvoboditve zaprtih ni mogoč, se tisti, ki imajo med talci svojce ali prijatelje, odločijo poiskati odgovornega na lastno pest. Sum pade na vaškega urarja, vsem znanega po nasilnem značaju. Aretirajo ga in predajo Nemcem, ki izpustijo talce. Nov vidik drame prisili učitelja, da na heroičen način razreši dilemo. Ne more dovoliti, da namesto njega pade nedolžni le zato, ker so ga izbrali za grešnega kozla: vojna akcija bi se tako spremenila v umor. Preda se Nemcem, ki ga ustrelijo pred cerkvijo, potem ko izpustijo urarja.«

Plakat za film, Magali Noël in Mel Ferrer (Anon., 1961)

Vampir

Vampir (1964) je nemško-jugoslovanska grozljivka, posneta v črno-beli tehniki v Jugoslaviji leta 1963. Prav zaradi lokacije snemanja je v filmu sodelovalo nekaj slovenskih igralcev, med njimi tudi Stane Sever v vlogi krčmarja. Film je zelo povprečna grozljivka, ki se dogaja v zaspani vasici nekje na Balkanu. Ocena filma v IMDb je 5,4, kar pomeni zelo povprečen film. Kot zanimivost: v vlogi črnskega strežnika Johna je sodeloval John Kitzmiller, slovenski publiki znan po vlogi ameriškega padalca v Štigličevem filmu Dolina miru.

Breza (1967)

Ante Babaja je posnel romantičen film, ki je imel za literarno predlogo noveli Breza in Poroka Imre Futača avtorja Slavka Kolarja. V glavni moški vlogi Marka Labudana je igral Velimir Bata Živojinović, v vlogi Janice je prvič na filmu nastopila Manca Košir. Sodelovali so še Nela Eržišnik, Martin Sagner, Fabijan Šovagović in v vlogi višjega gozdarja Stene Sever. Kratka vsebina:

»Plavolasa Janica velja za najlepše dekle v neki zaostali vasi. Je vitka in tiha, zato pravijo, da izstopa od drugih deklet kot "breza med bukvami". Ko se zgrudi v gozdu, jo reši sveti Joža, lokalni čudak, ki jo obožuje, in jo odpelje nazaj na dom. Vaške starke skušajo ozdraviti šibko Janico, a neuspešno. Umre, ne da bi videla svojega moža Marka. Na pogrebu se Joža spominja njenega težkega življenja: bila je lepo in zaželeno dekle, a se je zaljubila v plitkega Marka, s katerim se je poročila.

Čeprav poročen, jo je Marko zanemaril in nadaljeval s svojim življenjskim slogom, opijanjem po gostilnah in zapeljevanjem žensk. Janico je to prizadelo, prav tako smrt njunega otroka, čeprav jo je Joža skušal razveseliti, češ da je otrok zdaj pri Bogu in da moli zanjo.

Namesto da bi žaloval Marko nadaljuje s svojim življenjskim slogom, kot da je že pozabil na Janico. Gre na poroko in se tam stepe. Ko hodi skozi gozd, naleti na brezo, obžaluje vse, objame drevo ter plane v jok.« ^[42]

Manica Košir in Velimir Bata Živojinović (Anon., 1967)

Stane Sever je v obdobju od leta 1947 do 1969 posnel 24 celovečernih filmov. Žal je premalokrat sodeloval v glavnih vlogah, tako da njegov veliki talent za poustvarjanje filmskih vlog ni prišel do polnega izraza. Kljub vsemu pa je nekaj filmov in vlog, ki imajo trajno umetniško vrednost.

> Vloge in datumi predstav v SNG Drama, MGL, SSG Trst in na gostovanjih

Pogovor s Severjem v Katedri ^[43]

Sever z mariborskimi študenti, 11. 12. 1970

Študentje smo 19. novembra 1970 organizirali srečanje s Stanetom Severjem.

V otvoritveni predstavi Gledališča enega je Stane Sever spremenil Dostojevskega Krotko dekle v fantastičen prizor. Namesto kritike objavljamo skrajšan prepis razgovora s Stanetom Severjem, ki ga je po predstavi pripravilo uredništvo Katedre.

»Tovariša Severja bi želel vprašati, kako je sprejel študentsko povabilo, da priredi nastop za mladino Maribora in zakaj se je odločil, da bo prvo predstavo Gledališča enega uprizoril v našem mestu.«

»Mislim, da sem že s svojim dejanjem odgovoril na to vprašanje: povabilo sem sprejel z veseljem. Prvotno sem mislil, da bi nastopil z nekaterim i značilnimi monologi iz svetovne in domače literature, predvsem z monologi Shakespearja in Cankarja. Ker sem pa ta program pred leti že izvajal, sem se odločil, dasiravno se je generacija med tem časom že menjala, da bi uprizoril prvo predstavo Gledališča enega.«

»Zanima me, ali naj razumemo tekst Krotko dekle kot metaforo ali morda kot aluzijo? Mislim, da bi se, ako bi nam na to odgovorili, nadaljnji pogovor malo laže odvijal.«

»Teksta ne gre razum eti niti kot metaforo niti kot aluzijo. Besedilo sem imel pripravljeno že pred nekaj leti in sem ga bivši direkciji ljubljanskega gledališča ponujal, pa se ni navdušila zanj. Mislim, da tekst nakazuje nekaj perspektiv oziroma problemov današnjega človeka, čeprav je nastal v času, ko je bila Rusija šele na pragu industrializacije. Menim, da ima nekatere stične točke z današnjim življenjem.«

»Zdi se mi, pa verjetno še komu drugemu, da je v tekstu zaznavna tudi povezava z vašim sedanjim položajem.«

»To se pravi, da je bil Dostojevski izvrsten psiholog.«

»Kako je danes na odrskih deskah s slovenskim oziroma gledališkim jezikom nasploh? Pri tem mislim predvsem na razmik med klasičnim teatrom, tistim strogo pedagoškim, in med sodobnim teatrom praznine ali brutalnosti. Ali mislite, da mora osebni slog poudarjati igro ali pa naj se ne zgubi v brutalnosti igralca? Ali naj se namreč to danes pokaže v praznini neke situacije ali atmosfere?«

»še zmeraj mislim, da je gledališče skoraj edino gojišče jezika. To, kar danes govorimo na odru. je pravzaprav nasilno ustvarjen literarni jezik, ki nima znanstvene utemeljitve. Nemci Imajo npr izdelan svoj odrski jezik, kar je značilno za vse velike narode, mi,' Slovenci, pa tega jezika še nimamo. Mislim, da se v zadnjem času nihče ne prizadeva, da bi ga kdaj imeli. Zupančič je bil edini, ki je gojil odrsko slovenščino. V zadnjem času pa se pojavljajo struje, imenovali ste npr. teater groze, ki pravijo, da beseda ni važna. Mislim, da je beseda pri tako majhnem narodu, kot smo mi, še kako pomembna. Tudi veliki narodi imajo svoje gledališke hiše: Francozi La’Comedie Franpaise, Avstrijci Burgtheater, Rusi Moskovsko hudožestveno gledališče, kjer zlasti pazijo na jezik. Ob robu je treba omeniti tudi teater groze, ki lahko mirno raste v milijonskem mestu, čeprav ne posveča pozornosti odrskemu jeziku. Zategadelj ne bo nobene škode. Če se pa pri nas, v nacionalnem gledališču, uveljavi tako gledanje na jezik, je to nacionalna škoda.«

»Kaj menite o sodobnih dramskih ustvarjalcih na Slovenskem? Mislim na Dominika Smoleta, Daneta Zajca, Gregorja Strnišo in Andreja Hienga. Ali se da njihove drame uprizarjati in ali je na tem področju na razpolago več možnosti, kot pa jih je bilo doslej?«

»Mislim, da je tako, če govorim s stališča avtorjev. Nikdar niso na Slovenskem igrali toliko domačih avtorjev kot ravno v zadnjem času. Včasih je v Slovenskem narodnem gledališču veljalo, da je treba domačemu delu posvetiti najboljše moči. Danes tega ni. Teksti, kot je npr. Strnišev Samorog, bi čisto gotovo našli adekvatnejšo igralsko podobo v Slovenskem narodnem gledališču kot v Mestnem gledališču. Napaka je, da se igra, igra brez tiste skrajne mobilizacije vseh sil. Ko smo mi igrali slovenska dela, smo temu vprašanju posvečali več pozornosti. Mislim, da je treba domače stvari zmerom igrati z maksimalno udeležbo vseh svojih sil, vseh svojih umetniških potenc, saj se s tem dviga naše nacionalno gledališče. Danes so avtorji zadovoljni, ker najdejo veliko posluha pri direkcijah slovenskih gledaliških hiš.«

»Omenili ste umetniško potenco. Postavil bi vam rad vprašanje, ki se dotika vaše osebne igralske moči: zanima me, kako se vživi j ate v vlogo. Ali imate pri tem kaj treme? Kako se v igri ogrevate?«

»Ko preberem delo prvič, ga preberem tako kot vi. Pri tem še ni ustvarjalnega momenta. (Po 35 letih dela sem si tokrat prvič sam lahko izbral, kaj bom igral. Doslej so mi vloge vedno dodelili. Zanimiv gledališki obrat, a ne najboljši.) Vsako stvar je treba najprej popolnoma razumsko secirati, vse je treba razumeti, preden se pride h kreativnosti. Šele potem se iščejo izrazna sredstva. Dostikrat je tako sredstvo čustvo, | včasih pa tudi razum. Oboje je treba pretehtati, tako da to ni v škodo ne eni ne drugi skodelici. Če vas zanima še 'tehnični postopek: najprej se priprava opravi za bralno mizo, za razumsko analizo pa se iščejo kreativna sredstva, ustrezali izrazi, primerja se, kaj bi bolj ustrezalo. Včasih sc tisti bistveni količki, ki so potrebni za stavbo, takoj zabetonirajo, okrog njih pa se nato nizajo posamezni detajli. Drugič spet nastopijo težave, ker tudi količkov ni vse do konca, tako da je celotna stavba močno v zraku.«

»Ravno tu vidim osnovno razliko med dramo, ki se jo bere, in pa med živo igro. Zanima me, kaj je tista kreativna moč, ki vas prevzame na odru, ko občinstvu podajate sebe oziroma avtorja?«

»Seveda skušam občinstvu tolmačiti vso stvar čimbolj razumljivo, kar najbolj oprijemljivo. Gledalec mora takoj in s polno vednostjo sprejeti moje in avtorjevo sporočilo.«

Ali ste tekst Dostojevskega govorili dobesedno? Se kdaj zgodi, da dodate kaj svojega? Če govorite dobesedno, morate verjetno imeti kakšne asociacije, da si lahko zapomnite ves tekst.«

»Ker je tekst vezan na akcijo, si ga človek laže zapomni, kot pa če bi se ga učil kot poštevanko. Zraven je namreč veliko emocije in le-ta že sama pomaga razumu, da si posamezne stvari hitreje zapomni. Navadno ni nastopa, kjer ne bi bilo suflerja. Pridejo pa momenti, ko tekstu dodam lastne besede. Včasih se to da, včasih pa ne. Ce bi to poskušal pri verzih, bi bil izgubljen, ker nisem pesnik. Včasih se da zamenjati kakšno besedo, v glavnem pa mora vse ostati isto. Da se tudi improvizirati, to je pa posebna žlahtnost Človek mora biti tako trden v materiji, ki jo podaja, da je to že nadstavba. To je že iskanje- fines, ki daje poseben čar gledališki igri.«

»Rekli ste, da ste se na uprizoritev teksta pripravljali že pred več leti; dejali ste tudi, da ste si sami izbrali repertoar. Zanima me, če je današnja prireditev otvoritvena predstava vašega gledališča? Kam boste še šli gostovat? Ali . boste nastopili tudi na odru ljubljanske Drame!«

»Šel bom v Dravsko dolino. Povabili so me v Brestrnico in pa v Podvelko. Pisali so mi, da imajo sicer zadružni in kulturni dom, samo kulture nimajo. V kratkem jih bom obiskal. Mislim, da je Gledališče enega predvsem namenjeno podeželju, našim vasem, ki so popolnoma odrezane od kulturnega življenja in sestradane v tem pogledu. Vem, da najboljši ljudje še zmeraj rastejo na vasi, ne pa na betonu, Če bom nastopil na odru ljubljanske Drame? Ne vidim razloga, da bi moral, saj je več drugih, primernejših mest. Lahko pa tudi bom, samo da me ne bodo povabili.«

»Ali boste vztrajali v svoji osamelosti?«

»Kadar bom dobil somišljenike, se bo moje gledališče povečalo Zaenkrat ni finančnih možnosti, sicer bi takoj ustanovil svojo ekipo.«

»Ali je nasprotje med tistim, kar pojmujemo pod slovenskim gledališčem, in pa vami, ki ste se odcepili od njega, tako močno, da ne najdete somišljenikov? Pred kratkim je uprava mariborske Drame izjavila, da so vas močno želeli angažirati kot gosta, pa ste tudi to odklonili.«

»To je malo nerodno; jaz sem, kot veste, profesor tudi na igralski akademiji in tam sem zaposlen štiri dni v tednu. Druga stvar pa je, da sem se moral po vsem, kar se je zgodilo, najprej pobrati s tal, saj sem resnično zasovražil svoj poklic. Spričo vsega, kar se je dogajalo v ljubljanski Drami, sem resnično izgubil vero v poklic igralca. Zdaj se počasi pobiram, za kolektivno delo pa zaenkrat še nimam moči. Govoriti o Slovenskem narodnem gledališču je težko, saj narodnega gledališča ni več Drame SNG ni; to ime je samo formalnost, samo naslov, drugače pa v tej ustanovi dela nešteto skupin. Ustvariti tako stanje se je posrečilo vsem tistim, ki so leta in leta rovarili, kakor se čudno sliši, proti svoji lastni ustanovi. Rovarjenje je prihajalo s strani direkcije, vodstva, režiserjev in igralcev, ki so rušili svojo lastno institucijo — javno in podtalno. Gledališča brez enotnega koncepta, brez enotnega gledanja pa ne more biti, ga ni na svetu. To je lahko samo še italijanski način, ki je prav na zadnji lestvici v Evropi glede organizacije gledališkega življenja; mislim na tako imenovani stagione teater — grupe. Le-ta danes vlada v Drami SNG v Ljubljani. Hudožestveno gledališče je ob koncu prejšnjega in na začetku tega stoletja naredilo gledališko revolucijo. Na zastor so naslikali utvo — galeba. To je bil njihov statut, njihovo hotenje; vse so dali v tisto ptico. Tudi SNG v Ljubljani je imelo 1 svojo utvo, svoj statut. Če pa se kup ljudi bori proti statutu, proti eksistenci te utve, potem gledališča' ni več. Vsak umetnik pa mora imeti svojo utvo, mora; jaz je drugje nisem znal dobiti kot pri samem sebi — zaenkrat, Danes je SNG na tem, da nemudoma utrdi svoj statut, svojo institucionalnost, ali pa gre takoj na sistem stagioneja. Samo to dvoje ima na Izbiro. Brez koncepta, brez enotnega gledanja ne more biti gledališča, ga ni. Posameznik lahko dela, kipar lahko ustvarja sam, gledališče pa je kolektiv, tu morajo biti vsi prepričani o istem in somišljeniki se morajo zbrati okrog koncepta. Vseeno je, kako se tako gledališče imenuje, samo enoten koncept mora imeti. V tem je ves nesporazum. Jaz v kolektivu ne znam več igrati; ker ne vem, za kaj nam gre. Dobro, vpeljimo teater groze, zmenimo se o tem, kaj ta teater je, ampak potem igrajmo samo takemu gledališču primerna dela. Sng pa je nekaj drugega kot teater groze. V tistem času, ko so Angleži kot najbolj gledališki narod v Evropi dobili svoje nacionalno gledališče, ga Slovenci ukinjamo. Po štiristo ali petsto letih kontinuiranega gledališkega življenja so Angleži šele zdaj ustanovili svoje nacionalno gledališče. To je bila brez dvoma zasluga Bernarda Shawa, njegovo življenjsko delo, saj si je neprestano prizadeval, da bi Angleži dobili gledališče, ki bi bilo rešeno komercialnih vidikov. Shaw se je boril proti teatru stagionea, v katerem bo komercialni moment zmeraj prevladal nad umetniškim. Zato je potrebno ustanoviti nacionalno gledališče, ker je le-to stvar vse nacije, ki naj v takem gledališču pokaže največ, kar zmore. Pri nas pa ga ukinjamo zavestno – od vodstva do igralcev. V tem je nerazumljivost ravnanja.. SNG je matična hiša, iz katere izvira vse ostalo gledališko življenje na Slovenskem. Zato je tem bolj usodno, če se taka ustanova razkraja. To so bistvene stvari.«

»Menite, da je to specifično gledališki problem ali pa samo eden od parcialnih problemov slovenske kulture?«

»Jaz predvsem živo občutim gledališko stvar, vendar pa so problemi podobni na vseh kulturnih področjih. Institucija je vendarle varuh naše kvalitete, je tradicija, je shramba delovnih izkušenj, ki so jih dosegli rodovi. Delovne izkušnje, delovni pogoji, delovne izboljšave, vse to je garancija za nadaljnjo rast. Zakaj so nam danes ravno umetniške institucije tako napoti? Poglejte, pred leti so ukinili Prešernovo gledališče v Kranju. Ostalo je ime: Prešernovo gledališče so le zidovi, gledališča navznoter pa ni. Od časa do časa do časa še gostujejo v njem kakšne stagione grupe, to je vse. To gledališče je raslo že osem let ; ko je stopilo na pot razvoja z močnejšim in odločnejšim korakom, smo ga ukinili. Po mojem mnenju je to kompleks, ki ga lahko zasledimo povsod. Gledališče je zmerom najbolj občutljiva zadeva; tu družba zmeraj prva pade pri opravljanju izpita, ker gre za subtilnejšo stvar. Spričo dobrih igralcev, ki jih ima SNG, je žalostno brati tako kritiko, kot jo je napisal Trekman, ki pravi, da je konec profesionalnosti v Drami SNG. To se zgodi, če ni utve; takrat tudi dobri igralci ne morejo nič napraviti.«

»Veliko, poudarjate vprašanje jezika, vprašanje slovenstva. V svojem življenju ste se prav gotovo počutili trdnega Slovenca. Postavljam provokativno vprašanje; ali danes ne obstaja kriza zavesti, kriza patriotizma, kriza slovenstva? Mar ni razkroj nacionalnega gledališča posledica vpliva komercializma, posledica krize slovenstva oziroma krize naroda?«

»Da preživljam o posebno krizo, drži. Prepričan sem, da smo Slovenci narod samo tedaj, kadar nas kdo tepe. Takrat se zavemo svojih korenin, kot je zapisal naš pesnik. Ne vem, kako to, da v miru ne znamo pametno uravnavati stvari. O svojem narodu mislim vse najboljše, zakaj ta narod je dosegel na vseh ustvarjalnih področjih prav toliko, ali pa ne dosti manj, kot katerikoli velik narod. Nezaupnost do naroda in do samega sebe je pozitivna, zakaj mi kot majhen narod ne poznamo premora. Za nas obstaja neprestana borba. Zato je samokritika in kritika vseh ustvarjalcev zelo stroga. Tega ne bi ocenjeval kot pomanjkljivost, oziroma kot nekaj negativnega. Najhuje je, če začnemo govoriti, da nam zdaj od nikoder ne preti nevarnost. To je zapiranje oči pred stvarnostjo. Nikdar v svoji zgodovini nismo imeli takšnega trenutka, da bi bili lahko popolnoma mirni. Zmeraj je nekdo računal, kako bi nas opeharil, ker smo majhni. Ravno zato je danes nerazumljivo, da s tako gotovostjo trdimo, kako se nam ni treba ničesar bati, ko pa vemo, da ni tako.«

»Slovenci smo lahko izvirni, originalni, avtentični samo kot Slovenci, jasno pa je, da so sedanji vplivi na gledališko umetnost prišli predvsem od zunaj, in da zalo naši avtorji in igralci tudi uspevajo v tujini. Ali mislite, da smo v sodobnem teatru, predvsem v slovenski igri, Slovenci še avtentični?«

»Mislim, da ne. Preveč hlastamo po tujih vzorih; to je že naša stalna napaka. Dostikrat bi bili žlahtnejši, če bi se vrnili k svoji izvirnosti, če bi poiskali svoj stil, svoj način podajanja. Zahod ali pa Vzhod sta tako različna od našega življenja, da bi ravno zaradi tega naši umetniki morali najti svoj način doživljanja lastnega sveta. Najhuje je, da hlastamo po tujih vzorih in jih slepo prenašamo na naša tla, kjer pa dostikrat ni odziva. Tako smo na primer v Drami igrali Weissovega Marata. Z velikim pompom smo oznanjali uprizoritev, še celo v Rim je šlo gledališče gostovat. Po vsem tem pa, ko je časopisje toliko pisalo, kakšen uspeh je gledališče doseglo v Rimu, je bila predstava v Ljubljani napovedana za izven Prodani sta bili dve vstopnici in predstava je bila seveda odpovedana. Gledališče mora znati odgovarjati svojemu človeku. Za nas ni pomemben italijanski, ruski ali pa poljski gledalec. Naš gledalec je zapustil gledališko hišo, ker ga predstave v njej ne zanimajo, in sicer ravno zaradi tega, ker mu skušamo vsiliti nekaj tujega. Moderno mora biti to, kar uprizarjam o, a biti moderno iz hotenja našega človeka.«

»Ali je tudi to odsev splošne zmešnjave, ki danes vlada v svetu?«

»Delno. A mi smo si izmislili najnaprednejši sistem, da bi se otresli te zmešnjave. Ta sistem smo1 si priborili ravno zaradi tega, da se bomo zmešnjave obvarovali vsaj toliko, kolikor se da. Danes je kvarno to hlastanje: prej na Vzhodu, zdaj na Zahodu. Padam o z ekstrem a v ekstrem, svoje poti, srednje poti, pa ne znamo najti. V nas bi moralo biti prisotno, da smo sami tisti odločilni činitelj, ki mora presojati, koliko tega in koliko onega bomo prevzeli od drugih. A mi smo enkrat bog, enkrat hudič. Enkrat stoji na vratih SNG učitelj Šviligoj, enkrat pa konkvistador s Francoskega; srednje poti nimamo in to je tisto, kar ni prav.«

»Gledališče je treba približati mladim ljudem. Zgodi se, da se šele ob določenem incidentu v gledališču pokaže nezanimanje, pasivnost mladih do te ustanove. To je napaka. Privabiti mlade ljudi v hram boginje Talij e bi m orala biti stvar dolgoletne vzgoje, ne pa nekaterih kratkih člankov v časopisih.«

»Jasno je, da mora gledališče skrbeti za svoj naraščaj, naraščaj občinstva. Tudi s tega stališča je gledališče breg politike mrtvo. Danes se kampanjsko pristopa k tem u vprašanju: zdaj moramo pridobiti toliko in toliko mladih ljudi. V Drami SNG v Ljubljani je način dela tak, da mladih obiskovalcev ne zainteresirajo za predstave s kvaliteto, pač pa imajo človeka, ki hodi po šolah, akviziterja, ki daje učiteljem in profesorjem napitnino, da zbere obiskovalce za polovično ceno vstopnic. Torej mladina kupuje mačka v Žaklju. Gledališče bi si moralo z borbo za kvaliteto pridobiti te mlade ljudi. Zaradi načina, ki je zdaj v rabi, se bodo mladi ljudje razočarani odvrnili od gledališča in to se dejansko tudi dogaja. Gledališče danes ne sledi problemom živega človeka, človeka ki živi tukaj, pa tudi na problem mladih ne reagira; govorim za ljubljansko gledališče, prepričan pa sem, da je pri vas malo drugače.«

»Kaj mislite o slačenju oziroma nagcih v našem gledališču?«

»Veste, kako mislim? Če se da z nagoto današnjemu človeku kaj povedati, sem za to, da je vsa predstava naga. Če pa je prisoten umazan komercialni moment, z vsem bistvom sovražim ta pojav, ker je to zločin. Ako se pa da – ponavljam - z lepoto človeškega telesa današnjemu človeku kaj povedati, sem z vsemi močmi za tako smer. Samo, na žalost, v tem prizadevanju nisem opazil tistega prvega, pač pa ono drugo, komercialno plat.«

KONEC POGOVORA

---

Viri